Slowakisch
Slowenisch: Wer hat die Welt am meisten verändert?
Wir suchen den, der die tiefste Spur in der Menschheitsgeschichte hinterlassen und das Leben anderer Menschen am meisten beeinflusst hat. Wer hat die größte Bedeutung für unser Leben? Folgende Kriterien werden benannt, nach denen wir beurteilen wollen: Wer hat den Menschen die größte und weitreichendste Hilfe gebracht? Wessen Aussagen sind nie veraltet und heute noch hochaktuell? Wer hat sich persönlich für jeden von uns eingesetzt? Wessen Tat ist für jeden von uns wirksam? Zur Beantwortung dieser Fragen wird das Wirken von Menschen aus unterschiedlichen Bereichen betrachtet und schließlich die Person genauer beschrieben, auf die die richtige Antwort zutrifft. Von allen, die über diese Welt gingen, ist der Gottessohn Jesus Christus der Einzigartige und Unvergleichbare, den niemand kopieren kann.
10 Seiten, Best.-Nr.: 141-28
Slowenisch: Vom Denken zum Glauben
Der Informationswissenschaftler Dir. und Prof. a.D. Dr.-Ing. Werner Gitt (Braunschweig) ist überzeugt, dass alle Aussagen der Bibel wahr und vertrauenswürdig sind. In seinen Büchern betrachtet er oft die Wunder der Schöpfung aus naturwissenschaftlicher Sicht. Dr. Joachim Cochlovius stellte Fragen an Werner Gitt zu diesem Themenbereich wie z.B.: "Ihre Homepage wernergitt.de ist mit dem Motto „Vom Denken zum Glauben“ überschrieben. Wie ist das gemeint? Kann man durch Nachdenken Gott finden?"
10 Seiten, Best.-Nr.: 133-28
Slowenisch: Der Urknall kommt zu Fall
Die Urknalltheorien basieren auf sechs Annahmen, die immer vorhanden sind, auch dann, wenn sie nicht ausdrücklich erwähnt werden. Wenn alle richtig sind, könnte man mit den Berechnungen beginnen und der Frage nach dem Ursprung des Universums nähergekommen. Wenn jedoch nur eine der notwendigen Annahmen falsch ist, ist die gesamte Idee des Urknalls hinfällig. Werner Gitt zeigt in diesem Beitrag, dass fünf der sechs Grundannahmen als falsch betrachtet werden müssen. Schließlich zeigt er, wer wirklich der Schöpfer dieser Welt ist: Jesus Christus. Prapok -Strel v prazno Teorija prapoka je danes pretežno sprejeta teorija za razlago o izvoru našega vesolja. Kot njen utemeljitelj velja belgijski katoliški duhovnik in astrofizik Georges Lemaître (1894-1966), ki je v letu 1931 za vroče začetno stanje univerzuma uporabil pojem »primordialnega atoma« ali »praatoma«, pozneje tudi »kozmičnega jajca«. Oznaka prapok (angl. big bang, dobesedno: veliki pok) izvira od angleškega astrofizika in kozmologa Freda Hoyleja (1915-2001). Z izbiro te besede je hotel prikazati teorijo prapoka kot neverodostojno, saj je bil privrženec konkurenčne teorije »Steady-State«.[1] V svoji znani knjigi »Kratka zgodovina časa« je znani britanski astrofizik Stephen W Hawking (1942-2018) navedel nekaj globlje vrtajočih vprašanj, ko gre za univerzum: »Slej ko prej imamo nepotešeno potrebo, da bi vedeli, čemu smo tu in od kod prihajamo« (s. 28). »Zdi se nam, da živimo v odtujenem svetu. Radi bi razumeli, kaj okoli sebe zaznavamo, in tako vprašujemo: Kako je univerzum narejen? Kakšno mesto v njem zavzemamo mi, od kod prihaja in od kod prihajamo mi? Zakaj je tako in ne drugače?« (s. 217) Teorije prapoka so osnovane na šestih predpostavkah, ki so vedno pri roki, tudi če niso eksplicitno navedene. Če bi bile vse te predpostavke pravilne, potem bi lahko začeli z računanjem, in če bi pravilno računali, tedaj bi se za kos poti približali vprašanju o izvoru vsega. Če pa je tudi le ena sama zahtevana predpostavka napačna, tedaj je vsa ideja o prapoku strel v prazno. Tedaj velja, da je treba najti alternativo, ki vzdrži. Tako si oglejmo vsako od teh predpostavk: Predpostavka št. 1: Naravni zakoni so univerzalno veljavni. Ta predpostavka se je po številnih znanstvenih eksperimentih in opazovanjih izkazala za pravilno. Naravni zakoni imajo v materialnem svetu tako prodorno delovanje, da veljajo vse do najbolj oddaljenega kota univerzuma. Niti en sam atom se njihovemu delovanju ne more izmakniti. Noben potek stvari na tej zemlji in v širjavah univerzuma ne ostane niti za delček milijoninke sekunde zunaj njihovega dosega. Rezultat: Predpostavka št. 1 je pravilna! Predpostavka št. 2: Pod pojmom »kozmološkega načela« sta združeni dve kozmološki podmeni: načelo homogenosti in načelo izotropije. Homogenost vesolja pomeni: Neodvisno od točke opazovanja v prostoru se vesolje kaže vedno enako. Da je vesolje izotropno, pa pomeni: Vesolje je v istem trenutku z vsake točke v prostoru v vse smeri na velike razdalje videti enako. Že pogled v zvezdno nebo s prostim očesom takoj pokaže, da vesolje v bližnjem okolju Zemlje ni niti homogeno niti izotropno, saj so zvezde zelo neenakomerno razporejene. V večjem merilu sestavljajo zvezde meglenice (galaksije), ki pa so prav tako neenakomerno razporejene. Na naslednji hierarhični stopnji meglenice sestavljajo galaktične družine. Na še večji skali je mogoče prepoznati satovno strukturo. Oba astronoma, John P. Huchra in Margaret J. Geller iz razisovalnega središča Harvard Smithonian Center for Astrophysics v Cambridgu, ZDA, sta odkrila vpadljive velike strukture z merami 300 milijonov svetlobnih let. Univerzitetni profesor Hans Jörg Fahr (*1939) z Inštituta za astrofiziko govori o univerzumu kakršno bi se moralo oblikovati, če bi prapok resnično obstajal. Tedaj bi morali zaznavati univerzum, ki bi bil amorfen in brez vsake strukture – materija bi morala biti v prostoru enakomerno razporejena. Kako pa je kozmos lahko prišel iz kaosa? Nikjer v kozmosu ne najdem naključnosti. Čemu naj bi materija iz sebe same izoblikovala strukturno smiselne enote? Naš sončni sistem z obkrožajočimi planeti je v najvišji meri strukturiran in je videti genialno konstruiran. Kdo pa je privedel strukturo reda v univerzum, če v skladu s predpostavko št. 6 ni dovoljeno vključiti v potek stvari Boga? Odgovor »metodičnega ateizma« se glasi: Temna materija in temna energija! In kaj naj bi povzročili ti eksotični pojavi, katerih obstoja še nihče ni dokazal? Ti naj bi s pomočjo gigantskih gravitacijskih polj priklicali urejene struktre. V publikaciji »Physics Today« našteje kozmolog Ofer Lahav z University College v Londonu njihove deleže v odstotkih: 5 % normalne materije, 25 % temne materije, 70 % temne energije. Tako bi imeli 5 % realnosti in 95 % čistega spekuliranja! Temna materija je zgolj izmišljenina. V vesolju je tudi ni mogoče zaznati po kakšnem vzajemnem delovanju. Ni je mogoče videti, a je nujno potrebna za pojasnjevanje različnih struktur in hierarhičnosti v našem univerzumu v smislu gravitacijskega veziva. Brez te temne materije se zdi brezizhodno, da bi mogli za strukture v vesolju najti kakršno koli pojasnilo. Rezultat: Predpostavka št. 2 je napačna! Predpostavka št. 3: Današnje opazovanje, po katerem se univerzum širi, obrnejo v vzvraten proces (reekstrapolacija) vse do nekakšne singularne točke, kjer si zamišljajo maso in energijo združeni v eni točki. Edwin Hubble, astronom iz ZDA in dajalec imena znanemu Hubblejevemu teleskopu (1889-1953), je v letu 1929 odkril, da se univerzum širi. Merljiva hitrost te ekspanzije se imenuje »Hubblejeva konstanta«. Ta znaša: H₀ = (67,15 ± 1,2) km/s/(Mpc) (1 Mpc = 1 megaparsekunda = 3,26 milijonov svetlobnih let) Če tako iz tega izpeljemo obrnjeno vrednost, dobimo 1/H₀ = 14,7 milijard let, in ta čas potem samovoljno definirajo kot starost univerzuma. Po Hubblovi formuli v = H₀.d (v = hitrost širjenja; d = oddaljenost kakšne galaksije od nas) bi se morale vse galaksije od nas oddaljevati. To pa ni dejstvo. Prav nasprotno: meglenica Andromede, ena naših bližnjih galaksij, se od nas ne oddaljuje, temveč se s hitrostjo 410.000 km/h premika v našo smer. Rezultat: Reekstrapolacije proti eni točki ni mogoče utemeljiti! Predpostavka št. 4: Energija prapoka je nastala po naključju. Vsa materija je nastala iz začetne čiste energije v skladu z Einsteinovo enačbo E = m.c2. Na začetku prapoka je bil ves univerzum manjši od enega samega atoma. Predpostavka št. 4 nasprotuje fizikalnemu zakonu o ohranitvi energije. Po njem energija ne more niti na novo nastajati niti je ni mogoče izničiti. Predpostavka št. 4 je ovržena z naravnim zakonom. Rezultat: Predpostavka št. 4 je napačna! Predpostavka št. 5: To je filozofska predpostavka materializma. Po tem nauku je moralo vse, kar na tem svetu obstaja, nastati iz mase in energije. Francoski naravoslovec Georges Baron de Cuvier (1769-1832) je ugotovil tole: »V isti meri, v kakršni je znanost napredovala, se je vrnila od varljivih sklepov materializma.« V skladu z materialistično idejo bi moral univerzum nekoč tudi spočeti življenje. Vsako živo bitje pa ima v sebi, kakor je znano, ogromno količino informacij. Informacija pa je po naravnih zakonih informacije[2] nematerialna veličina, ki ne more priti iz materije. Tako je ideja materializma po naravnih zakonih ovržena (glej [1], stran 284). Rezultat: Predpostavka št. 5 je napačna! Predpostavka št. 6: Teorija prapoka je osnovana na »metodičnem ateizmu«, saj v tem sistemu ni prostora za Boga. Dokaz za obstoj Boga iz informacije: Ker vsebujejo žive celice ogromno količino univerzalne informacije[3], nobeden teh kodiranih konceptov pa ne izvira od človeka, je kot vir nujen (božanski) inteligentni pošiljatelj (Začetnik, Bog). Nujnost obstoja takega Začetnika je zagotovljena na podlagi naslednjega naravnega zakona informacije: Univerzalna informacija je lahko sestavljena samo od inteligentnega Pošiljatelja (glej [1], stran 182). Rezultat: Predpostavka št. 6 je napačna! Kaj je torej facit (nasledek) našega premisleka? Od šestih predpostavk teorije prapoka je le ena sama znanstveno dokazljiva, pet pa jih je dokazano napačnih. To je posledično znanstveni konec za to tako razširjeno teorijo! Tako je prapok strel v prazno! Povejmo jasno in razumljivo: Prapoka nikoli ni bilo! Kaj je alternativa prapoku? Oba astronoma, John D. Barrow (University of Sussex, Anglija) in Joseph Silk (University of California, Berkeley) kažeta v pravo smer, ko pravita, da: »Je bil kozmos skrbno … naravnan na življenje. Da se je naš univerzum tako presenetljivo gostoljubno vedel do življenja, to se gotovo ni primerilo šele v toku evolucije… Da bi naravni zakoni dovoljevali obstoj zvezd s planetarnimi sistemi, a res komaj še dovoljevali, to nima z možnostmi variacij v evoluciji nobenega opravka. Takšne nespremenljive lastnosti svet bodisi ima ali pa jih nima… Da dejansko veliko število med seboj neodvisnih lastnosti sovpade … to bi utegnilo dopustiti podmeno, da je bil naš univezum zasnovan zaradi našega pojava. Mar ne bi bilo mogoče, da se za temi čudnimi ,naključji' skriva veliki Načrtovalec?« (»Lust am Forschen«, Piper-Verlag, s. 167-168). Ta »Veliki Načrtovalec« nikakor ni ostal skrit. Predstavil se nam je, saj pravi o njem Biblija: »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove« (Hebrejcem 1,1-2). S tem je jasno povedano, da je ves univerzum in vse, kar v njem najdemo, bil ustvarjen po Jezusu Kristusu, Božjem Sinu. Naslednja navedka iz Nove zaveze nam na vseobsežen način potrjujeta mogočno Jezusovo moč ustvarjanja: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo« (Janez 1,1-3). »Kajti v njem (= Jezusu Kristusu) je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse« (Kološanom 1,16-17). Vse zvezdno nebo tako ne izvira iz kakšnega prapoka ali kakega drugega evolucijskega procesa, ki si ga ljudje izmislijo, temveč je rezultat načrtovanega, smotrnega in vsemogočnega ravnanja Božjega Sina. Z mišljenjem je komajda mogoče dojeti, da je ta vsemogočni Bog in Stvarnik odložil svojo božanskost in nas obiskal na tej Zemlji, umrl na križu za naše grehe, tretji dan od mrtvih vstal in se nato vrnil v večni nebeški svet. Te misli, na katere nikoli ni prišel noben človek, nam lahko ustavijo dih: Mož na križu in stvarnik celotnega univerzuma je ista oseba! S to resnico smo onkraj tega, kar kak človek z vso svojo logiko more dojeti. Ko je Jezus na križu nosil greh sveta, je sonce za tri ure potemnelo. Kako nedoumljiv položaj! Stvarnik sam se je ponižal do križa. Zaradi nas je brez moči in bičan, da bi nam tako odprl vrata v nebo. Psalm 139,17-18 označuje to mejno območje mišljenja: »In zame, kako težke so tvoje misli, o Bog, kako silna so njihova načela! Če bi jih štel, bi jih bilo več kot peska; kadar se prebudim, sem še vedno pri tebi.« Naj bo misel še tako težka, da se Stvarnik sreča z nami v osebi križanega, pa je tu vendar pomembno vprašanje: Je Stvarnik od nas tako neizrekljivo daleč – »nad šotorom ozvezdij« kakor je menil knez nemške poezije Friedrich von Schiller – ali pa je možno stopiti v stik z njim osebno? Ja, Bog nam je blizu in čaka naše molitve: »Kdor koli bo klical Gospodovo (Jezusovo) ime, bo rešen (za nebeško kraljestvo)« (Rimljanom 10,13). Naš Stvarnik Jezus nas vabi, da bi bili nekoč za večno v njegovem nebeškem kraljestvu. Ta državljanska pravica je zagotovljen vsakemu, ki se na to vabilo odzove. Na osnovi neizmerne Božje ljubezni je vsakdo povabljen – tudi ti, dragi bralec, draga bralka! Dir. in prof. a.D. dr.-ing. Werner Gitt [1] »Steady-State-Kosmos« je modelna predstavitev, pri kateri je univerzum po definiciji prostorsko in časovno neomejen in ne izkazuje nikakršne začetne singularnosti. [2] W. Gitt: Information – der Schlüssel zum Leben, CLV-Verlag, 6. izdaja 2018. [3] Definicija: »Univerzalna informacija (UI) je iz kodirnih simbolov abstraktno podano sporočilo, ki služi enemu postopku ali več in nekemu cilju« (glej [1], stran 97).
10 Seiten, Best.-Nr.: 138-28
Slowenisch: Wahn oder Wirklichkeit? Die Auferstehung Jesu Christi
Im Laufe der Geschichte haben sich immer wieder Menschen gegen den Glauben an eine Auferstehung der Toten ausgesprochen. Sie sollten aber bedenken, dass Jesus seine Auferstehung nicht nur durch Worte verkündigen lässt, sondern sie beweist, indem er sich mehrfach an unterschiedlichen Orten und bei verschiedenen Gelegenheiten direkt zeigt. Mit dem Geschehen der Auferstehung hat Gott uns eine Wirklichkeit gezeigt, die weit über unsere Erfahrungswelt von Raum und Zeit hinausgeht: Unsere dreidimensionale Welt ist nicht die ganze Wirklichkeit. Jesus hat uns die Realität der Ewigkeit bezeugt. Norost ali resničnost?Vstajenje Jezusa Kristusa Kaj je bil doslej največji dogodek svetovne zgodovine? Je bila to iznajdba računalnika po Konradu Zuseju (1910-1995); je bilo to odkritje Amerike v letu 1492 po Christophu Columbu (1451-1506); je bilo to prvo izkrcanje človeka na mesecu 21. julija 1969 z Neilom Armstrongom (1930-2012)? Ta je kot prvi Zemljan stopil s svojo nogo na mesečevo površino in izrekel znamenite besede: »Majhen korak za človeka, a velik korak za človeštvo.« Vsi ti dogodki so bili zelo pomembni, pa vendar ne dosegajo dogodka, o katerem želimo danes še posebej premišljati. To je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih! Ta dogodek ima pomen za vsakega človeka na zemlji. Če pomislimo na izrek Neila Armstronga, bi lahko povedali takole: Vstajenje je bilo največji korak, ki je bil kdaj koli narejen za človeštvo, a je tudi korak, ki je vzbujal in vzbuja največ dvomov. Kritični ugovori glede vstajenja V toku zgodovine so se vedno znova ljudje izrekali zoper vero v vstajenje od mrtvih. Tu bi rad omenil pet kritičnih glasov. 1. Saduceji: Že Jezusu se je približala skupina pobožnih mož, da bi se postavili proti vstajenju od mrtvih. Izzvali so ga z vprašanjem, s katerim bi ga zvabili v past (Matej 22,23-33): Če bi sedem bratov drug za drugim poročilo isto žensko in bi nazadnje umrla tudi ta, čigava bi bila potem po vstajenju? Jezus je njihov ugovor izničil z izjavo, da onkraj smrtne meje zakonska zveza ne obstaja več; pristavil pa je logično nalogo, ko je navajal iz druge Mojzesove knjige 3,6: »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« Ker pa so Abraham, Izak in Jakob umrli, morajo konsekventno vstati od mrtvih, saj »Ni pa Bog mrtvih, ampak živih« (Matej 22,32b). 2. Martin Heidegger: Znani nemški filozof Martin Heidegger (1889-1976) je argumentiral glede vstajenja ne na osnovi vere, a vendar zadeto: »Če je Jezus iz Nazareta vstal od mrtvih, potem je vse znanstveno spoznanje le začasno.« Sledil je logiki: Če je to res, da je Jezus iz Nazareta vstal od mrtvih, potem smo si s svojim naravoslovnim mišljenjem nadeli neosnovane meje. 3. Rudolf Augstein: Rudolfu Augsteinu (1923-2003), izdajatelju največjega nemškega magazina Der Spiegel so malo pred smrtjo postavili vprašanje: »Ali verujete v Boga?« Na to je odvrnil: »Ne … Ne verjamem v vstajenje katerega koli izmed mrtvih, in potem se mi s tem tudi ni treba dalje ubadati. Ko sem proč, sem proč!« – Kako fatalna zmota! 4. Župnik v zadregi s svojo pridigo: Bilo je malo pred veliko nočjo, ko sem prišel v pogovor z nekim župnikom. Razlagal mi je, ko se bliža velika noč, se mu zgodi zadrega s pridigo – tako je temu rekel. Kot župnik pa vendar ni veroval v Jezusovo vstajenje. 5. »Die Zeit«: Tednik Die Zeit je tako naslovil stran v velikonočni izdaji (št. 16, 8. aprila 2009): »Najbolj neverjetna zgodba sveta. Nič ne zveni bolj neverjetno, kakor Jezusovo vstajenje!« Priče vstajenja Bog nam bi lahko dal oznaniti po kakšnem preroku: »Jezusovo vstajenje se je zgodilo. Dvignil sem ga iz smrti.« To bi poklicalo na plan še več dvomljivcev, kakor je že tako ali tako primer. A Bog tega ni storil. Jezus daje svoje vstajenje oznaniti ne z besedami, ampak jih dokazuje sam, ko se večkrat pokaže na raznih krajih in ob raznih priložnostih. V Novi zavezi nam priče 15-krat pričujejo, da so doživele Jezusa kot vstalega in živega: Marija Magdalena (Janez 20,11-18) Ženi ob grobu (Matej 28,9) Učenca na poti v Emaus (Luka 24,13-35) Peter (Luka 24,34; 1 Korinčanom 15,5) 10 učencev brez Tomaža na velikonočni ponedeljek (Janez 20,19) 11 učencev vključno s Tomažem (Janez 20,26) 7 učencev ob Tiberijskem jezeru (Janez 21,1-22) 11 učencev na gori v Galileji (Matej 28,16-20) 12 učencev, najprej Kefa (1 Korinčanom 15,5) 500 bratov (1 Korinčanom 15,6) Jakob, brat Gospoda (1 Korinčanom 15,7) Vsi apostoli (1 Korinčanom 15,7; Marko 16,19-20; Luka 24,50-53; Apostolska dela 1,3-12,26) Štefan, po vnebovzetju (Apostolska dela 7,55-56) Apostol Pavel, po vnebovzetju (pred Damaskom ob spreobrnitvi: Apostolska dela 9,3-5; v templju: Apostolska dela 22,17-21; v zaporu v Cezareji (Apostolska dela 23,11) Apostol Janez, po vnebovzetju (Razodetje 1,12-20). Nekatera teh pričevanj bomo tu komentirali: 1. Marija Magdalena (Janez 20,1-18): Že zelo zgodaj na velikonočno nedeljo se je napotila k Jezusovemu grobu. Ko je prišla do vrta, kjer je bil Jezusov grob, se je tako močno prestrašila, da so jo oblile solze. Kdo neki je odvalil težki kamen od vhoda v grob? Grob pa je bil prazen. Velik strah jo je popadel, in odhitela je v prenočišče, kjer sta se zadrževala Peter in Janez. Oba sta se takoj podala na pot h grobu. Janez je dospel prvi ves zasopihan, potem še Peter. Marija Magdalena je bila daleč zadaj za njima. Janez se je približal grobu, vendar ni stopil vanj, a je videl, da so tam na praznem ležišču bili le prti. Ko je Marija Magdalena prišla do groba, Janeza in Petra že ni bilo več tam. Odšla je v grob in zgrožena ugotovila, da je bil prazen. Nenadoma je ugledala dva v bleščeče belo opravljena moža na kraju, kjer je prej ležal Jezus; enega pri glavi, drugega pri nogah. Ni spoznala, da sta to angela. Ta pa sta vprašala: »Žena, zakaj jokaš?« V solzah je odgovorila: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili« (Janez 20,13). Obrnila je glavo in nenadoma zagledala moža, ki je stal pred njo. Menila je, da je to morda vrtnar, ko je ta vprašal: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« (Janez 20,15). Tudi njegovega glasu najprej ni spoznala. »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla« se je pozanimala. Potem pa jo je nagovoril z njenim imenom: »Marija!« To ji je seglo v srce. Nikoli nihče njenega imena ni tako izrekel. Nikoli prej nihče ni nagovora tako fino oblikoval, kakor on. Zdaj je bilo čisto jasno, kdo stoji pred njo. To je Jezus, ki je vstal od mrtvih. Tako je ona postala pred vsemi prva priča Jezusovega vstajenja. 2. Dva učenca na poti v Emavs (Luka 24,13-31): Jezus je srečal dva učenca na poti v Emavs. Na osnovi Biblije jima je razlagal smisel svojega trpljenja in je z njima jedel. Po načinu, kako je lomil kruh, sta ga spoznala. 3. Enajstim učencem (Janez 20,26-28): Osem dni po veliki noči se je Jezus znova prikazal enajstim učencem. Tokrat je bil tudi Tomaž z njimi. Jezus se je dal Tomažu otipati, da bi premagal njegovo nevero: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren. Tomaž mu je odgovoril in rekel: Moj Gospod in moj Bog!« (Janez 20,27-28). 4. Sedmerim učencem (Janez 21,1-22): Jezus se je prikazal sedmerim najprej poklicanim učencem ob Genezareškem jezeru, ko so se ti vrnili z neuspešnega ribolova (Simon Peter, Tomaž, Natanael, Cebedejeva sinova in še dva druga učenca). Na njegovo besedo so nato ujeli 153 rib in Jezus je z njimi jedel. 5. Več ko 500 bratom: O največjem hkratnem pričevanju nam poroča 1. pismo Korinčanom 15,6: »Potem se je prikazal več kot 500 bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali.« 6. Tudi po vnebohodu se je Jezus večkrat pokazal kot vstali. Ko je bil Štefan zaradi svoje vere v Jezusa kamenjan, je smel s tistega kraja pogledati v nebo in videti Jezusa: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici« (Apostolska dela 7,55-56). Pomembni zgodovinarji so vstajenje Jezusa Kristusa označili kot najbolj zanesljivo zgodovinsko izjavo v antiki! Tako je npr. uveljavljeni znanstvenik prof. Thomas Arnold (1795-1842), avtor dela v treh zvezkih »History of Rome« (Zgodovina Rima) in imetnik stolice za novejšo zgodovino v Oxfordu zapisal: »Ne poznam nobenega dejstva v zgodovini človeštva, ki bi pri pošteni preiskavi bilo dokazano z boljšimi in bolj popolnimi dokazili vsake vrste, kakor pa veliko znamenje, ki nam ga je dal Bog, namreč, da je Kristus umrl in znova vstal od smrti.« Celo skeptik in kantavtor Wolf Biermann je vstajenje označil kot »najtrdnejšo valuto na tržišču upanja«. Kakšen pomen ima Jezusovo vstajenje za nas? 1. Božja beseda se je izkazala za resnico: Z Jezusovim vstajenjem so se vse izjave iz preroških besed v Stari zavezi, ki se nanašajo na njegovo vstajenje, v polnosti izpolnile. Tako prerok Izaija (v poglavju 53,8-9+11) nakazuje Jezusovo smrt, njegov grob in njegovo vstajenje: »Kajti bil je odrezan iz dežele živih, zadet zaradi prestopka mojega ljudstva. Dali so mu grob pri krivičnih, gomilo pri bogatem, čeprav ni storil nobenega nasilja in ni bilo zvijače v njegovih ustih … Za muko svoje duše bo videl luč, se sitil, s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik opravičil številne, njihove krivde bo naložil nase.« Kakor je mogoče pokazati tudi na drugih mestih[1], je Biblija edina knjiga v svetovni zgodovini, ki nosi Božji žig resničnosti. 2. Po Jezusovem vstajenju je Bog priznal žrtev, darovano na Golgoti: Nič drugega – ne lastna dela ne katera koli religija – ni v moči, da nas bi očistilo grehov. Samo prelita Jezusova kri na križu na Golgoti je tisto edino učinkovito sredstvo očiščenja (1 Peter 1,19). 3. Jezusovo vstajenje kot osnova: Jezusovo vstajenje je osnova za naše vstajenje in zagotovilo za to, da tudi mi lahko dosežemo po njem večno življenje, kajti takole je obljubil: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (Janez 11,25-26). 4. Vstajenje je glavni steber naše odrešilne vere: Brez dejstva vstajenja bi bilo vsakršno oznanjevanje zaman: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih« (1 Korinčanom 15,17). Po daljši diskusiji z nekim muslimanom mi je ta postavil usmerjeno vprašanje: »Če bi vam torej kdo lahko dokazal, da Jezus pravzaprav sploh ni vstal, bi bila tedaj vaša vera preč?« Na to sem mu enoumno odgovoril: »Ja!« Če Jezus ne bi vstal, tedaj bi milijoni ljudi hodili po napačni poti, tedaj bi bila vsa bogoslužja in vse molitve zaman. Vsako prizadevanje za Božje kraljestvo bi bilo brez pomena. Vsi mučenci zavoljo Jezusa bi tedaj umrli zaman. Bili bi še v svojih grehih in tako izgubljeni. Tedaj bi imeli ateisti in teoretiki evolucionizma prav. A Jezus je vstal! In zato je vsaka pridiga vredna, da jo opravimo, vredna je vsaka služba v Jezusovem imenu. Vera v Jezusa zanesljivo rešuje! 5. Smrt je premagana: Kdor veruje v Jezusa, je problem smrti dokončno rešil. Pavel opisuje Jezusovo zmago nad smrtjo v 1. pismu Korinčanom 15,54-55+57: »Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt , kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? … Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu!« 6. Z dogodkom vstajenja nam je Bog pokazal resničnost, ki sega daleč onstran sveta naše izkušnje prostora in časa: Naš trodimenzionalni svet ni že vsa resničnost. Jezus nam je izpričal realnost večnosti. Kaj pomeni Jezusovo vstajenje zate, draga bralka, dragi bralec? Vsakdo, ki se z molitvijo obrne na Jezusa, položi predenj svoje grehe in mu zaupa svoje življenje, bo osvobojen vseh bremen krivde in prejme od njega dar večnega življenja. Čvrsto je obljubil, da ne bo zavrnil nikogar, ki pride k njemu: »Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel« (Janez 6,37b). V nebeško kraljestvo ne vodi nobena druga pot kakor samo po Jezusu (Apostolska dela 4,12). Zgrabi večno življenje, h kateremu si tudi ti poklican, poklicana (1 Timotej 6,12). Dir. in prof. a.D. dr.-ing. Werner Gitt [1] Na osnovi 3268 izpolnjenih prerokb v Bibliji je mogoče z matematičnim postopkom dokazati njeno resničnost.
10 Seiten, Best.-Nr.: 137-28
Slowenisch: Ein guter Mensch
Beinahe jeder denkt von sich, ein guter Mensch zu sein. Die einen sagen, dass sie fleißig waren und anderen geholfen haben. Andere verweisen darauf, dass sie keine ernsten Verfehlungen begangen haben und halten sich deshalb für gute Menschen. Doch die Frage, die Sie sich stellen sollten, lautet: Bin ich damit auch gut genug, um in den Himmel zu kommen? Sie können leicht herausfinden, ob Sie es sind, wenn Sie die zehn Gebote (2. Mose 20,1-17) durchgehen. Ste dober človek? Skoraj vsakdo si o sebi misli, da je dober človek. Nekateri pravijo, da so bili marljivi in so pomagali drugim. Drugi se sklicujejo na to, da niso zagrešili resnejših stvari in se tako imajo za dobrega človeka. Vprašanje, ki naj bi si ga postavili, pa se glasi: Sem s tem res že dovolj dober, da pridem v nebesa? Sami odkrijte! Z lahkoto boste odkrili, ali to ste, če se sprehodite skozi desetero zapovedi (2 Mojzes 20,1-17). 1. Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ste postavili Boga v svojem življenju vedno na prvo mesto? Jezus je rekel: „Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem” (Matej 22,37). Ta ljubezen pa presega našo ljubezen do staršev, bratov, sester in prijateljev. 2. Ne delaj si rezane podobe! Morda si res niste priskrbeli nobenih podob božanstev iz lesa ali kamna, vendar pa ste v svojih mislih oblikovali podobo Boga, ki ne ustreza resnici. Napačne božje podobe so ovira, da bi prišli do živega Boga. 3. Ne izgovarjaj po nemarnem imena GOSPODA, svojega Boga! Ste kdaj uporabljali Božje ime kot kletvico ali žaljivko? Biblija pravi: „GOSPOD ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime!” (2 Mojzes 20,7). 4. Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Prav tako, kakor je Bog v šestih dneh dokončal stvarstvo in je sedmi dan počival, tudi mi potrebujemo dan v tednu kot dan mirovanja. Vsak teden bi morali enega od sedmih dni posvečevati Bogu. 5. Spoštuj očeta in mater! Svojih staršev ne spoštujemo, če jim kot otroci odrekamo potrebno poslušnost, če se o njih slabo izražamo, jih zaničujemo in v njihovi starosti zanje ne skrbimo. 6. Ne ubijaj! Pravite, da te zapovedi še niste prekršili. A pomislite vendar, kaj pravi glede tega Jezus: „Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!” (Matej 5,21-22). Janez pa nadaljuje: „Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec. Vi pa veste, da noben ubijalec nima večnega življenja, ki bi ostalo v njem” (1 Janez 3,15). Za Boga je sovraštvo v srcu prav tako nekaj hudega kakor umor. Tako lahko to zapoved prekršimo že zgolj z nagibom v svojem srcu. 7. Ne prešuštvuj! Biblija pravi, da zakonolomci in tisti, ki živijo nečisto življenje (ki uživajo spolnost zunaj zakona), ne bodo prišli v nebeško kraljestvo (1 Korinčanom 6,9). Jezus pravi: „Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo” (Matej 5,28). Ste kdaj koli pogledali drugo osebo drugega spola s poželjivim pogledom ali celo dejansko prelomili zakon? 8. Ne kradi! Ste kdaj brez dovoljenja vzeli s seboj kaj takega, kar pripada komu drugemu (npr. na delovnem mestu, v šoli, doma itd.)? Morda so bile to le majhne stvari, ki so šle z vami. Vrednost ukradene reči pa tu ne igra nobene vloge. 9. Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu! Koliko umorov bi moral človek storiti, da bi veljal za morilca? Enega samega! Prav tako je tudi tisti, ki se je le enkrat samkrat zlagal, lažnivec. Mogoče prevare in goljufije za Vas niso pravi grehi. Bog pa to vidi drugače. En sam greh, kakršen koli že, je dovolj, da smo ločeni od Boga. 10. Ne želi ničesar, kar pripada tvojemu bližnjemu! Nikoli si ne smemo poželeti ničesar od tega, kar pripada drugim, npr. tuje hiše, tujega avtomobila, tujega denarja, in še prav posebej ne žene koga drugega. Drugim ne smemo zavidati zaradi načina njihovega življenja, ampak moramo biti zadovoljni s tem, kar imamo. Ste se te zapovedi držali? Bilanca Kdo izmed nas lahko trdi, da ni prelomil še nobene od teh zapovedi in je tako nedolžen? Biblija pravi: „Saj so vsi grešili in so brez Božje slave”. (Rim 3,23) Ste zdaj spoznali svoj položaj? Kaj ni treba, da tudi Vi priznate, da ste grešili in ste krivi pred Bogom? Vam dejstvo, da ste grešili pred Bogom, povzroča zaskrbljenost? Biblija pravi, da smo zaradi svojih slabih dejanj in zaradi svojega sovražnega mišljenja postali sovražniki Boga (Kološanom 1,21) in leži nad nami Božji srd (Janez 3,36). Nekateri menijo, da nam bo Bog zaradi svoje dobrotnosti naše grehe spregledal. Vendar je to nemogoče. Predstavljajte si človeškega sodnika, ki bi ob zločinih in posilstvih preprosto zatisnil eno oko. Bi ga še naprej imeli za dobrega sodnika? Ne, to bi bil podkupljiv sodnik! Bog pa nikoli ne more biti podkupljiv sodnik. Zato bo nekoč vse morilce, tatove, zakonolomce, lažnike, čarovnike, malikovalce, bogoskrunce itd. kaznoval. Kraj kaznovanja je pekel, večno prekletstvo (Razodetje 21,8). Resnična ljubezen Bog noče, da bi bili za večno pogubljeni. Poln je usmiljenja in sočutja. Zato je pripravil način, kako lahko prejmete odpuščanje svoje krivde. Vabi Vas, da pridete k njemu in sprejmete odpuščanje in večno življenje kot dar. Predstavljajte si, da stojite pred sodnikom zaradi več resnih prestopkov. Vsi dokazi so prepričljivi, Vaša krivda je dokazana. Z dobrimi deli iz svoje preteklosti pa svojih prestopkov ne morete narediti, kakor da jih ne bi bilo. Sodba predpisuje 500.000 evrov denarne kazni ali daljšo zaporno kazen. Vi pa imate ravno še pet centov v žepu in Vam kazni tako ni mogoče poravnati. Zdaj pa si predstavljajte tole: v sodni dvorani sedi tujec, ki je poslušal celotno obravnavo. Po razglasitvi sodnega izreka se ta tujec odloči, da vso Vašo krivdo vzame nase. Poravna denarno kazen, sodišče pa to sprejme, saj je bilo zakonu zadoščeno, in razglasi, da ste od tistega trenutka prosti. Bi to ne bilo nekaj čudovitega? Natanko to je Bog storil za Vas pred približno 2000 leti! Biblija pravi, da je Bog svojega Sina Jezusa Kristusa poslal na zemljo. Jezus nikoli v vsem svojem življenju ni zagrešil niti enega greha. Bil je povsem brez krivde, in vendar je vzel nase našo krivdo, ko je umrl na križu na Golgoti: „Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki” (Rimljanom 5,8) Jezus je umrl na križu za naše grehe. Bog je njegovo žrtev sprejel in ga je prebudil od mrtvih. Zato lahko Jezus reče: „Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni” (Janez 14,6). Ali sedaj razumete, kako zelo Vas Bog ljubi? Ste spoznali, da ste postali pred Bogom krivi in potrebujete odpuščanja? Če je tako, potem vendar storite, k čemur Vas Bog kliče v Dejanjih apostolov 3,19: „Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi!” Kdor se pokesa in se spreobrne, prejme odpuščanje svojih grehov. Če se želite spreobrniti, potem se odvrnite od svojih grehov in se zaupajte Jezusu Kristusu! Resnično zaupanje Veliko je ljudi, ki „verujejo”, da Jezus obstaja, vendar se mu nikoli niso zaupali in ga niso sprejeli kot svojega rešitelja. Med vero, ki je zgolj v glavi, in resnčnim zaupanjem, pa je velika razlika. Kaj pomeni, zaupati se Jezusu Kristusu? To pomeni, da Jezusu tako zaupate, kakor padalec, ki skoči iz letala 5000 m visoko, in se pri tem povsem zaupa svojemu padalu. Vera v Jezusa je – podobno kakor pri skoku s padalom – korak zaupanja. Odločite se zoper življenje v grehu in za življenje z Jezusom! Prosite Jezusa, da Vam odpusti Vaše grehe, naj pride v Vas in prevzame nadaljnje vodenje Vašega življenja! „Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime” (Janez 1,12). Če imate namen narediti ta korak, lahko tole besedilo naredite za svojo osebno molitev: „Gospod Jezus Kristus, zahvaljujem se ti, da si umrl na križu za moje grehe. Spoznavam, da te potrebujem. Prosim, odpusti mi mojo krivdo! Žal mi je mojih grehov. Gospod Jezus, danes se odločam zate. Moje življenje naj od tega trenutka naprej pripada tebi. Prosim te, da zdaj prideš v moje življenje. Tebi se zaupam. Prevzemi nadaljnje vodenje mojega življenja! V Bibliji je pisano, da ta, ki te sprejme, postane Božji otrok. V to verujem. Zahvaljujem se ti, da si sedaj prišel v moje življenje in tako smem biti Božji otrok. Amen.” Pri tej molitvi ne gre za določeno formulacijo. Pomembno je, da to mislite pošteno zares. Odločitev za Jezusa je stvar srca. Po tem, ko ste sprejeli Jezusa v svoje življenje, Vas bo Bog prenovil od znotraj. Drugače boste premišljali in drugače čutili. Bog Vam bo dal nove moči za Vaše življenje. Vsak dan prebirajte v svoji Bibliji in prisluhnite Božji besedi! Veselilo nas bo, če bomo slišali za Vas. Mogoče je, da še nimate vseh odgovorov na svoja vprašanja. A pomislite na tole: ni Vam treba poznati vseh funkcij padala, da ga lahko vseeno uporabite. V primeru nuje je bolje, če hitro pograbite za padalo, kakor da bi prej začeli s tečajem za skakanje s padalom. Sicer bi bilo možno, da bi zanj zgrabili prepozno in bi povsem nepripravljeni odšli v večnost. Prosimo Vas, ne prelagajte svoje odločitve za Jezusa! Ne veste namreč, koliko časa za to še imate.
8 Seiten, Best.-Nr.: 38-28
Slowakisch: Jesus unser Schicksal
Jesus unser Schicksal – das war das von Pastor Wilhelm Busch gewählte Generalthema seiner ganzen Verkündigung. Er war mit großer Freude Jugendpfarrer in Essen, aber als leidenschaftlicher Prediger des Evangeliums auch immer wieder unterwegs. Tausende kamen und hörten ihm zu. Er war überzeugt, dass das Evangelium von Jesus die wichtigste Botschaft aller Zeiten ist. Der Klassiker!
224 Seiten, Best.-Nr.: 255717
Slowenisch: Wunder der Bibel
Wir leben im 21. Jahrhundert und haben gerade in den letzten Jahrzehnten von überwältigenden Erfolgen der Wissenschaft gehört: Dem Menschen gelang der Flug zum Mond, das Schaf Dolly wurde geklont und das Genom des Menschen sequenziert. Kann man in solch aufgeklärter Zeit noch an die Wunder der Bibel glauben? Sind die Auferstehung der Toten, die plötzliche Heilung von Schwerkranken oder physikalische Wunder wie die augenblickliche Stillung des Sturmes auf dem See Genezareth dem heutigen Menschen noch zumutbar? Der Autor und Wissenschaftler Werner Gitt geht in dieser Schrift auf diese und ähnliche Fragen ein. Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen! Čudeži Svetega pisma Zdi se nam, da so čudeži v našem od znanosti zaznamovanem času na prvi pogled nerealni. Posebej še druga polovica preteklega stoletja nam je prinesla revolucionarna spoznanja in uspehe v znanosti in tehniki: Leta 1938 je nemški izumitelj Konrad Zuse (1910-1995) sestavil prvi računalnik na svetu, ki ga je upravljal program. 3. decembra 1967 je južnoafriški zdravnik Christiaan Barnard (1922-2001) prvič uspešno presadil človeško srce. 21. julija 1969 je človek prvič stopil na luno. Astronavt Neil Armstrong nam je s tega zemeljskega satelita poln ponosa zaklical stavek: „Majhen korak za posameznega človeka, a velikanski korak za človeštvo.“ Škotski embriolog Ian Wilmut je leta 1996 kloniral ovco Dolly. Teh nekaj primerov lahko vzbuja vtis, kakor da človeku skoraj ne bi bile več postavljene meje. Pri vsej zaverovanosti v znanost ima mnogo sodobnikov težave z Biblijo. Ugovarjajo, češ da je v „knjigi vseh knjig“ zapisanih mnogo nerazumljivih stvari, kakor recimo: rojstvo po devici vstajenje mrtvih slepci spet vidijo, hromi lahko nenadoma hodijo soncu je zaukazano: „Sonce, ustavi se!“ Soočeni smo s pojavom svetopisemkih čudežev in se vprašujemo, ali so še primerni za sodobnega človeka 21. stoletja. V prvem koraku bomo najprej odgovorili z začasno definicijo D1 za čudeže: D1: Občudujemo čudež, ker se nepričakovano in nepreračunljivo pojavi in nasprotuje našemu normalnemu opazovanju. Če so čudeži nepričakovani, kaj je potem tisto, kar pričakujemo? To vprašanje nam pomaga, da povlečemo ločnico med čudeži (nepričakovanim) in nečudeži (pričakovanim). Vsi dogodki v našem svetu potekajo v okviru trdnih zakonitosti. Ta nespremenljiva dogajanja imenujemo naravne zakone. Po vsem, kar vemo, so naravni zakoni stalni – od njihove uvedbe pri stvarjenju naprej so nespremenljivi. Dajo nam široko prostost za različne tehnične iznajdbe, izključujejo pa mnoge pojave, ki si jih zgolj domišljamo, kot neuresničljive. Čuditi se nad naravnimi zakoni Ali se lahko še zadosti čudimo nad učinkovitostjo naravnih zakonov? Ogromno lahko zmorejo! Ko sem bil pred kratkim v hamburškem pristanišču, sem opazoval, kako se je ladja počasi zibala na pristaniški vodi. O tem premišljujoč sem se spomnil naravnega zakona, ki ga je spoznal že Arhimed (285-212 pr.Kr.): „Plavajoče telo spodrine točno toliko tekočine, v kateri plava, kolikor samo tehta.“ Ali se pravzaprav zavedamo, kako čudovito dogajanje to je? Če recimo podgana priteče na krov, se ladja temu takoj odzove in se točno za toliko potopi v pristaniško vodo, da dodatno spodrivana količina vode ustreza teži podgane. Če bi hoteli izračunati mero nove potopne globine, nam to niti ne bi bilo mogoče. Ne poznamo točne oblike ladje, na nekaterih mestih se je barva odluščila, morda pa štrli del vijaka iz vode. Vse te poglede pa je treba točno zajeti, ker so del izračuna. V resnici se to zgodi v trenutku in to zelo točno. Kdo zaukaže vodnim molekulam, naj se umaknejo, da se lahko ladja potopi globlje, kar natanko ustreza teži podgane? Naravni zakon ne velja zgolj za ladjo v hamburškem pristanišču, ampak tudi za vse ladje sveta. Velja za otroško račko v banji, a tudi za pravo raco na jezeru ali reki. Nihče ne bi mogel na podlagi neizračunljive oblike in strukture peresa izračunati točne potopne globine race. Kdo skrbi za to, da so dane osnove za tak naravni zakon, ki ga je mogoče tako lahko formulirati, s tako kompliciranimi posledicami, znova izračunati, da je lahko ob vsakem času in na vsakem mestu izpolnjen? Vendar mora biti nekdo tu, ki to izračunava in to potem vse izvaja s takimi rezultati! Kdo skrbi za upoštevanje naravnih zakonov? Dejansko nekdo obstaja, ki skrbi za upoštevanje naravnih zakonov. O njem beremo v Pismu Kološanom 1,17: „V njem je utemeljeno vse.“ Ta vzdrževalec sveta je tudi ta, po katerem so ustvarjene vse stvari: „Kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, … vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj“ (Kološanom 1,16). Ta nekdo, ki je stvarnik vseh stvari, je tudi njihov vzdrževalec; to je gospod Jezus Kristus! Lahko bi rekli tudi takole: Jezus ima nadvlado nad vsemi stvarmi od mikrokozmosa do makrokozmosa. Stvarjenje samo je dogodek, ki ni potekal s pomočjo naravnih zakonov. Tukaj je stvarnik vse ustvaril na podlagi svojega pooblastila, svoje besede, svoje moči in svoje modrosti. Zato ni potreboval naravnih zakonov. Naravni zakoni potemtakem niso vzrok, ampak šele nasledek stvarjenja. Po dovršenem stvarjenju vsi naravni zakoni „delujejo“, tako da zdaj vsi postopki potekajo po teh zakonih. Jezus je porok za to, da so vedno in povsod upoštevani. Zato ne potrebuje niti računalnika niti drugih pripomočkov. Njegova vsemogočna beseda zadostuje. V Pismu Hebrejcem v 1. poglavju, 3. vrstici je zato o njem napisano: „Z besedo svoje moči nosi vse.“ To Jezusovo delovanje v smislu vzdrževanja se z znanstvenega vidika izraža po naravnih zakonih. V svoji celoti ti naravni zakoni tvorijo trden okvir, znotraj katerega potekajo vsi dogodki tega sveta. Kje je tu še prostor za čudeže? V praksi naravni zakoni delujejo kot „vrhovno sodišče“, ki odloča, ali je kak potek v današnjem svetu dovoljen ali ne. Večina kompleksnih pojavov v našem stvarstvu (npr. način delovanja možganov, embrionalni razvoj) je za nas ljudi neposnemljiva in „čudežna“, vendar pri tem ni kršen noben naravni zakon. Ker se pojavljajo pričakovano, tudi najbolj kompleksnih in nerazumljivih stvari našega sveta ne štejemo med čudeže. Po teh razmislekih lahko v nasprotju z D1 zapišemo bolj natančno definicijo čudežev D2: D2: Čudeži so takšni dogodki v prostoru in času, ki potekajo zunaj okvira naših naravnih zakonov. Ljudje ne moremo storiti ničesar, da bi razveljavili naravne zakone. Čudežev torej ne moremo narediti ljudje. Biblija nam pripoveduje o številnih položajih, v katerih je Bog ali Jezus storil čudeže, kakor npr.: Prehod ljudstva Izrael skozi Rdeče morje (2. Mojzes 14,16-22) Dolgi dan pri Jozuetu (Jozua 10,12-14) Pomiritev viharja (Marko 4,35-31) Jezus hodi po morju (Janez 6,16-21) Ozdravitev sleporojenega (Janez 9,1-7) Razdeljevanje hrane 5000 možem (Janez 6,1-15) Obuditev Lazarja (Janez 11,32-45) Opozorilo: Če ljudje vendarle zmorejo stvari, ki so zunaj okvira naravnih zakonov, potem delujejo v imenu drugih moči. Ali so to Jezusovi učenci, ki so pooblaščeni od svojega Gospoda [npr. Peter hodi po vodi (Matej 14,29), Peter v Jezusovem imenu ozdravi hromega pred tempeljskim vhodom (Apd 3,1-9)], ali pa so to čarovniki in guruji, ki jih vodijo demonske moči [(npr. čarovniki egipčanskega faraona (2. Mojzes 7,11-12)]. Ali je v Bibliji izpričane čudeže mogoče razložiti z naravnimi zakoni? Bog lahko deluje v okviru naravnih zakonov, večinoma pa se to dogaja zunaj teh. Jakob 5,17-18 poroča o Eliju, da je njegova molitev tri leta in pol zadrževala dež in da je po nadaljnji molitvi nenadoma deževalo. Bog je deloval in pustil, da se uresniči njegova volja. Kljub temu noben vremenoslovec s svojega vidika ne bi trdil, da je tu bil kršen kak naravni zakon. V času razsvetljenstva so prečesali vsa svetopisemska besedila, da bi dogodke, o katerih so poročali, razložili po naravni poti. Čudeže zunaj naravnih zakonov so zavrgli kot nemogoče, in ustrezna svetopisemska poročila so tako lahkomiselno odpravili kot neresnična. Dogodkov Svetega pisma nočemo in v večini primerov ne moremo razumeti v okviru naravnih zakonov. Bog deluje suvereno. On je zakonodajalec naravnih zakonov, zato jim On sam ni podvržen. V svojem delovanju ni omejen, kajti „Bogu ni nič nemogoče“ (Luka 1,37). Njegova volja se zgodi. Stvarjenje samo, kakor je opisano pri 1. Mojzesu 1, je prvi čudež, o katerem Biblija poroča. Bog ustvarja v svojem šestdnevnem delu po svojih idejah in po svojem načrtu čudovit kozmos in vse življenje na zemlji. Učlovečenje Božjega Sina je izreden čudež in Božja skrivnost: Devica Marija je postala noseča po Svetem Duhu. Jezus je tako prišel na naš svet in je obenem Božji Sin in Sin človekov. Po svoji smrti na križu je On poravnal našo krivdo in je tako postal porok za večno življenje. Jezusovo vstajenje je nadaljnji zelo izrazit dogodek, ki ga ni mogoče razložiti z naravnimi zakoni. Vsaka zasnova, da bi ga skušali biološko ali medicinsko razložiti, zgreši bistvo. Vstajenje je in ostane posebno delovanje Boga in se je dogodilo zunaj območja naravnih zakonov. Zakaj je Jezus storil čudeže? Jezusovi čudeži so neločljivo povezani z njegovim oznanilom. Z neba ni prišel s potnim listom s pripombo „Božji Sin“, ampak se je izkazal po pooblastilu v govoru in dejanju kot Božji poslanec. Njegovo avtoriteto kot stvarnika, odrešenika in večnega kralja podčrtajo spremljajoči ga čudeži in znamenja. Ti so integralna sestavina njegovega poslanstva in nauka. Po vsem navedenem lahko čudeže, ki jih je storil Bog, še bolj natančno zajamemo in jih lahko z D3 takole opredelimo: D3: Čudeži so občudovanja vredna in izredna dejanja in dogodki, ki jih stori Bog ali njegov Sin Jezus Kristus, pri čemer potekajo dogodki pogosto zunaj delovanja naravnih zakonov. Drugače kakor pri delovanju demonov služijo čudeži Boga Njegovemu poveličevanju [npr. stvarjenje (Psalm 19,2), ozdravitev sleporojenega (Janez 9,3b)] kot pomoč za ljudi [npr. skala v puščavi daje vodo (2. Mojzes 17,1-6), krokarji oskrbujejo lačnega Elijo (1. Kralji 17,6)] kot krepitev vere [npr. vino na kanaanski poroki (Janez 2,11b)] ali kot rešitev iz stiske [npr. pomiritev viharja (Marko 4,39)]. Čudež verovanja K največjim čudežem v današnjem času sodi, če ljudje sledijo Jezusovemu klicu in tako najdejo večno življenje. Pri tem ni treba razveljaviti naravnih zakonov, ampak je treba staro mišljenje zamenjati z novim. Apostolska dela 16,23-34 ob primeru ječarja opisujejo to spremembo od oddaljenosti od Boga do vere. Na vprašanje „Kaj naj storim, da se rešim“ mu Pavel in Silas porečeta: „Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša.“ Zakaj Pavel ne reče „Veruj v Boga!“? Na to bi ječar gotovo odvrnil: „Bogov imamo tukaj v Grčiji dovolj – Zevsa, Kronosa in Reo, Pozejdona, Hadesa, Apolona, Artemido in Hermesa.“ Toda Pavel imenuje Jezusa, križanega in vstalega. Samo v njem je odrešenje in večno življenje. Na ječarjevo vprašanje o rešitvi je bil mogoč zgolj en odgovor – tedaj kakor danes se ta glasi: »Jezus!« To je ta mož razumel in je sprejel Jezusa kot svojega osebnega Odrešenika. Vredno je omeniti, kako dolgo je ta mož potreboval, da se je odločil. Ob polnoči je prvič slišal o poti do odrešenja. Gotovo sta Pavel in Silas z njim še bolj obširno govorila, a – celo če predpostavimo nekaj ur, se je to vendar zgodilo znotraj enega dne. To je lahko vzpodbudno za marsikaterega bralca, ki danes šele prvič sliši evangelij. Ni treba šele slišati 23 ali 168 pridig, da se lahko spreobrneš. Moč evangelija takoj učinkuje. Pri „čudežu verovanja“ ni treba šele premagati naravnih zakonov. So pa skoraj vedno zelo težko premagljivi zidovi naše volje, ki jih je treba preskočiti: zidovi lastnega zadrtega mišljenja zidovi ponosa in samopravičnosti zidovi otrdelega srca. Učinek pri tistem, ki začne verovati, presega vse to, kar človek lahko dojame in si lahko predstavlja. Od svoje poti izgubljenosti prispe na pot odrešenosti in je od tega dne državljan nebes: „Naša domovina pa je v nebesih.“ (Filipljanom 3,20). Pri tem vidimo: da začnemo verovati v Jezusa Kristusa oz. da se spreobrnemo, to je največje, kar se nam v tem našem življenju lahko zgodi. Odločite se še danes za življenje z Jezusom Kristusom! Z naslednjo molitvijo lahko odrešujoče začnete verovati in si rezervirate prostor v nebesih: „Gospod Jezus Kristus, tudi jaz bi rad nekoč dosegel nebeško kraljestvo. Očisti me vsega ponosa in siceršnjih grehov mojega življenja. Verujem v to, da si Ti Bog in da si za nas ljudi prišel v mesu na to zemljo. Verujem, da si zame umrl in vstal. Ti si moj odrešenik. Tebi se zaupam in Te zdaj sprejmem v svoje življenje. Prosim Te, pridi v moje srce, postani Gospodar mojega življenja in me varno vodi do cilja. Amen!“ Direktor in profesor v pokojudr.-inž. Werner Gitt
10 Seiten, Best.-Nr.: 126-28
Slowenisch: Was Darwin noch nicht wissen konnte
Heutzutage bringt man die beiden Begriffe "Evolution" und "Theorie" nicht mehr zusammen - die Entwicklung des Lebens über Milliarden von Jahren gilt als erwiesen. Dass sie es nicht ist, möchte Prof. Dr. Werner Gitt in diesem Traktat beweisen. Anhand einiger konkreter Beispiele zeigt er die Schwächen der Theorie auf und führt auch ein allgemeines Argument an, das der unerklärlichen Herkunft der Information, um letztlich das "wissenschaftliche AUS" für die Evolutionstheorie zu erklären. "Rechtzeitig zu Beginn des Darwinjahres 2009 erschien am 31. Dezember 2008 in der Zeitung ,DIE ZEIT' ein doppelseitiger Artikel mit der Überschrift ,Danke, Darwin!' [...] Der eigentliche Denknotstand unserer Welt ist, dass dem wirklichen Urheber aller Dinge nicht mit Leitartikeln ,Danke, Jesus!' gehuldigt wird." Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen! Česar Darwin še ni mogel vedeti Še pravi čas na začetku Darwinovega leta 2009 je 31. decembra 2008 v nemškem časopisu »DIE ZEIT« izšel dvostranski članek z naslovom »Hvala, Darwin!«, poleg tega pa so bile temi evolucije posvečene štiri cele strani. Hvala velja moškemu, ki je bil rojen pred 200 leti in čigar revolucionarna knjiga »O nastanku vrst« je izšla pred 150 leti. Že filozof Immanuel Kant (1724-1804) je ponosno zahteval: »Dajte mi materijo, iz nje hočem zgraditi svet.« Tudi francoski matematik in astronom Laplace (1749-1827) se je 50 let kasneje postavljal pred Napoleonom: »Moje teorije ne potrebujejo hipoteze ‚boga’«. Ti in drugi očetje znanstvenega ateizma so iskali razlago za izvor življenja, v kateri ne bi bilo več Boga. Navidezno odrešilni odgovor je dal Darwin, ki je omogočil misel, po kateri je bilo mogoče nastanek življenja razložiti na »naraven način«. Medtem ko je sam posledico svoje izjave še omahujoče tehtal, današnji svet, ki postaja čedalje bolj brezbožen, navdušeno vzklika svojemu pokrovitelju v uvodnikih brez konca. Do Darwinovega potovanja h Galapaškim otokom (1835) je svet zaupal nauku grškega filozofa Aristotela, po katerem so vrste nespremenljive. Iz različnih oblik kljunov tam živečih ščinkavcev je Darwin pravilno sklepal: vrste se lahko prilagajajo in spreminjajo. Njegovega nadaljnjega sklepa, češ da vse življenje izhaja iz skupnega rodovnika, pa znanstveno ne moremo zagovarjati. Darwin sam je že videl, da je velika pomanjkljivost njegove teorije v tem, da v naravi skoraj niso našli nobenih fosilnih vmesnih oblik. Kljub temu: človek je po Darwinovem nauku izgubil svoj poseben položaj, ki mu ga je namenil Stvarnik sam, in je bil od tedaj naprej zgolj še povzpetnik iz živalskega sveta. Gonila evolucije Kot gonila evolucije danes imenujejo mutacijo, selekcijo, izolacijo, veliko časa, naključje, nujnost in smrt. Vsi ti dejavniki obstajajo; a vendar nobeden ni dajalec nove ustvarjajoče informacije. Mutacija lahko zgolj spremeni obstoječo dedno informacijo. Brez že obstoječe informacije DNK se evolucija sploh ne more sprožiti. Mutacija je po definiciji naključni mehanizem brez vsakršne določitve cilja, tako da sledeč iz tega načeloma ne more porajati novih konceptov (npr. organov). Selekcija daje prednost živim bitjem, ki so bolj sposobna preživetja in skrbi za to, da daje dedne zasnove z večjo verjetnostjo naprej. Selekcija pa zgolj izloča ali iztreblja že obstoječa bitja; nič pa se s selekcijo ne more izboljšati oz. nič novega ne more s selekcijo nastati. Tudi drugi zgoraj omenjeni dejavniki evolucije ne pridejo v obzir kot kreativni oblikovalci. Oglejmo si nekaj primerov s področja živih bitij in ob tem preverimo, ali so mogli ti dejavniki evolucije, ki učinkujejo, kakor da bi bili brez cilja, ustvariti naslednje koncepte. Spolno razmnoževanje Po evolucijski teoriji je »iznajdba« spolnega razmnoževanja odločilen dejavnik za višji razvoj živih bitij. Po vedno novih genskih kombinacijah nastaja mnogo različic, od katerih preživijo proces selekcije samo tiste, ki se najbolj prilagajajo svojemu okolju. Ta proces pa iz dveh razlogov ne pride v obzir za želeno evolutivno težnjo k višjemu v splošnem razvoju: 1. Seksualno razmnoževanje se sploh ne more sprožiti po procesu evolucije. Mogoče bi bilo zgolj tedaj, kadar bi oba spola imela istočasno popolnoma delujoče organe. Pri evoluciji pa po definiciji ni usmerjajočih strategij, ki bi imele cilj ali načrt. Kako naj bi potekal razvoj potrebnih organov v več ko tisoč generacijah, ko pa se ta par živih bitij brez teh organov niti ne more razmnožiti? Če pa lahko izključimo počasen razvoj, kako bi se potem lahko nenadoma pojavili tako različni in poleg tega kompleksni organi, ki morajo biti do zadnjih podrobnosti medseboj usklajeni? Sicer pa bi morali biti razpoložljivi tudi na istem kraju. 2. Tudi če bi kdaj predpostavljali, da je možnost za spolno razmnoževanje padla »z neba«, pri pomešanju dedne zasnove načeloma ne bi nastala nova informacija. Rejci in gojitelji so s svojimi neštetimi poskusi pokazali, da so plemenito rejene krave vedno ostale krave in da iz pšenice nikoli niso nastale sončnice. Tako imenovano mikroevolucijo (spremembe znotraj ene vrste) je mogoče preveriti; za makroevolucijo (spremembe prek meja posameznih vrst) ni dokazov. Genialna tehnika pri rdečih krvničkah V vsaki kapljici krvi imamo okoli 150 000 milijonov rdečih krvničk. To so zelo specializirane podmornice, ki nimajo s seboj nikakih torped, ki bi uničila življenje, temveč opravljajo zelo pomembno, za življenje potrebno funkcijo. 175 000-krat jih napolnjuje kisik v življenjski dobi 120 dni, istočasno pa izločajo v pljučih kot stranski izdelek ogljikov dioksid (C02), ki nastane zaradi oksidacije. Te male transportne ladjice so tako majhne, da se prerinejo tudi skozi najožje lasnice, da bi dosegle vse dele telesa. Na sekundo se porajata dva milijona novih rdečih krvničk, ki vsebujejo rdeče krvno barvilo hemoglobin, ta pa je izredna in zelo kompleksna kemična spojina. Hemoglobin je potreben za prenos kisika že v času embrionalnega razvoja. Do tretjega meseca je poraba kisika povsem drugačna kakor v fetalni razvojni stopnji (od 3. meseca naprej), zato pa je potrebna vsakokrat drugačna vrsta hemoglobina z drugo kemično sestavo. Tik pred rojstvom delajo vse „tovarne” s polno paro, da bi se ponovno prilagodile hemoglobinu odraslega človeka. Teh treh vrst hemoglobina ni mogoče najti po evolutivni poti s poskusom, ker večina drugih različic ne bi prenašala dovolj kisika, kar pa bi bilo smrtonosno. Celo če bi nastala v dveh razvojnih stopnjah pravilna molekula, bi to bila zanesljiva smrt, če tretja ne bi bila pravilna. Trikrat je za proizvodnjo hemoglobina potrebna povsem drugačna biološka naprava, ki mora v ustreznem trenutku preurediti produkcijo. Odkod tako komplicirana mašinerija? Vsaka predstava o evoluciji tu povsem odpove, kajti v svojih napol dokončanih vmesnih razvojnih stopnjah, ki naj bi po evoluciji pripeljale k tej kompleksni mašineriji, ta živa bitja ne bi preživela. Ta koncept kompleksnosti, ki je ni mogoče zreducirati, velja tudi za imunski sistem človeškega organizma, ali za biček, s katerim se premikajo bakterije. Tudi tu živa bitja »na poti« do svoje zdajšnje razvojne stopnje ne bi preživela. Lažje je domnevati, da je bilo vse potrebno pripravljeno od samega začetka, to pa je mogoče le, če je moder stvarnik vse to načrtoval in ustvaril tako, da je popolnoma sposobno delovati. Let prosenke Prosenka je čudovito lepa ptica. Vsako teh bitij se izleže na Aljaski iz jajca. Pozimi tam postane zelo mrzlo, zato se ptice selijo na Havaje. S 4500 kilometri je cilj zelo daleč, zato pa je potreben nonstop-polet, ker do počitka do tja ni nobenega otoka in ptica tudi ne zna plavati. Za polet potrebuje prosenka napolnjen zbiralnik za gorivo v obliki 70 gramov použite maščobe. Od te je še vračunanih 6,8 gramov rezerve za primer nasprotnega vetra. Ker mora ptica leteti tri dni in pol brez prekinitve ponoči in podnevi ter se držati smeri za ločno minuto natančno, potrebuje avtopilota, ki precizno deluje. Če otoka ne bi dosegla, bi jo zanesljivo doletela smrt, saj daleč naokrog ni nobene možnosti za pristanek. Če ne bi imela natančno zračunane količine maščobe, ne bi preživela. Mutacija in selekcija sta tudi tu nesposobni graditeljici. Veliko bolj sprejemljivo je, če domnevamo, da je bila prosenka od vsega začetka tako ustvarjena – opremljena z vsem, kar potrebuje. Je evolucija uporaben miselni model? Kakor nam kaže kot primer zgornji pogled na področje živih bitij, najdemo tudi sicer vsepovsod koncepte, ki so v največji meri naravnani na cilj: Glavač, ki je sesalec, je tako opremljen, da lahko iz 3000 metrov globine priplava na površje, ne da bi poginil zaradi potapljaške bolezni, ki se je človek tako boji. Ogromna množica mikroskopsko majhnih bakterij v našem črevesnem traktu ima vgrajene elektromotorje, ki lahko tečejo naprej in nazaj. Od popolne funkcije organov (npr. srca, jeter, ledvic) je v največ primerih odvisno življenje celotnega organizma. Organi, ki še ne bi bili dokončani in bi se šele razvijali, bi bili brez vrednosti. Kdor tu razmišlja v smislu darvinizma, mora vedeti, da evolucija ne pozna ciljne perspektive v smer organa, ki naj bi pozneje kdaj deloval. Nemški evolucijski biolog G. Osche je pravilno pripomnil: »Živa bitja med nekaterimi razvojnimi stopnjami vendar ne morejo začasno zapreti svojega podjetja kakor podjetnik.« Inteligenca in modrost, ki se izražata v delih stvarstva, sta naravnost veličastni. Sklep od delov stvarstva na kreativnega začetnika je torej več kakor očiten. Dobro je usklajen z našim opazovanjem, kar Biblija izraža že v svoji prvi vrstici: »Na začetku je Bog ustvaril...« Pod vplivom darvinizma se je uveljavila teologija, ki je kritična do Svetega pisma in je razvrednotila poročilo o stvarjenju kot sporočilo Boga. Za nas pa je dobro, če »verujemo v vse, kar je zapisano v postavi in prerokih« (Apostolska dela 24,14), kajti »Bog ni človek, da bi lagal« (4. Mojzesova knjiga 23,19). Odkod prihaja informacija? Najmočnejša argumentacija v znanosti je dana vedno tedaj, kadar naravne zakone lahko uprabljamo tako, da izključujejo kak proces ali pojav. Naravni zakoni ne poznajo izjeme. Zaradi tega je recimo perpetuum mobile, torej stroj, ki bi deloval brez dovajanja energije, nemogoč. Danes vemo, česar Darwin ni mogel vedeti. Namreč, da se v celicah vseh živih bitij pojavi naravnost nepredstavljiva količina informacij, in poleg tega še v najvišji nam znani gostoti. Vsi organi nastanejo tako, da jih usmerja informacija, vse poteke v živih bitjih usmerja informacija, in tudi proizvodnja vseh substanc, ki so lastne telesu (npr. 50 000 proteinov v človeškem telesu) usmerja informacija. Miselni sistem evolucije bi sploh lahko deloval samo, če bi bilo mogoče, da bi zaradi naključnih postopkov v materiji nastala informacija. Ta pa je nujno potrebna, ker vsi gradbeni načrti posameznikov in vseh kompleksnih postopkov v celicah potekajo tako, da temeljijo na informaciji. Informacija je nematerialna veličina in torej ni lastnost materije same po sebi. Naravni zakoni o nematerialnih veličinah, še prav posebej o informacijah, pravijo, da materija nikoli ne more sama proizvesti nematerialne veličine. Še vedno velja: informacija lahko nastane samo z začetnikom, ki ima inteligenco in voljo. S tem pa je jasno: Kdor misli, da je evolucija mogoča, veruje v »perpetuum mobile informacije«, torej v nekaj, kar splošno veljavni naravni zakoni strogo prepovedujejo. S tem pa smo zadeli Ahilovo peto evolucije in ji zadali SMRTNI UDAREC v okviru znanosti. V svoji knjigi »Am Anfang war die Information« (»Na začetku je bila informacija« - v slov. še ni na voljo – op.prev.) sem to pot zelo izčrpno opisal. Odkod prihaja življenje? Ob vsem tem glasnem evolucijskem kričaštvu naših dni se lahko vprašamo: »Odkod zdaj to življenje resnično prihaja?« Evolucija nima niti najmanjše razlage za to, kako bi moglo življenje nastati iz česa mrtvega. Stanley Miller (1930-2007), čigar »poskus s prajuho« (1953) je omenjen v vsaki knjigi za biologijo, je 40 let po tem priznal, da nobena od takratnih hipotez o nastanku življenja ne more prepričati. Vse skupaj jih je imenoval kot »nesmisel« oz. kot »kemične izmišljotine«. Mikrobiolog Louis Pasteur (1822-1895) je spoznal nekaj zelo temeljnega: »Življenje lahko prihaja samo iz življenja.« Samo eden je lahko rekel: »Jaz sem življenje« (Janez 14,6), to pa je bil Jezus. O njem piše v Pismu Kološanom 1,16: »Kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari« in naprej pri Janezu 1,3: »Vse je nastalo po njej (= po besedi oz. Jezusu) in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« Vsaka teorija o nastanku sveta ali življenja, v kateri Jezus ni omenjen kot vir in prvi temelj življenja, je potemtakem mrtva tvorba, ki se nujno mora raztreščiti ob skali Jezusa. Evolucija je torej ena največjih zmot v svetovni zgodovini in je milijone ljudi pahnila v brezno nevere. Veliko sodobnikov na žalost ne pomisli naslednje: Breznu nevere sledi onstran smrtne meje brezno večne pogubljenosti (pekel). Prava stiska v mišljenju našega sveta je, da se resničnemu začetniku vseh stvari ne priklanja z uvodniki »Hvala, Jezus!«. Veliko ljudi ne ve nič o tem, da nam je Jezus ponudil nekaj sijajnega. Rekel je: »Jaz sem vrata« (Janez 10,9), s tem pa je mislil dostop do nebes. Kdor se ozre k njemu, ima večno življenje. Direktor in profesordr.-inž. Werner Gitt
8 Seiten, Best.-Nr.: 124-28
Slowenisch: Krippe, Kreuz und Krone
Prof. Dr. Werner Gitt erklärt in dieser Schrift den Heilsplan Gottes - angefangen bei der Geburt Jesu (Krippe), über seinen Tod (Kreuz), bis hin zur Entrückung und ewigen Herrlichkeit (Krone). Gott schuf Abhilfe für die "Urkatastrophe" der Menschheit, den Sündenfall. Wie in der Bibel vorhergesagt, sandte er seinen Sohn auf die Erde. "Nie aber hat die Welt einen Gott gesehen - bis es Weihnachten wurde." Das Kreuz wurde für Kritiker zum Anstoß. Sie verstehen nicht, wie ein "Hinrichtungsinstrument" zum Zentrum eines Glaubens werden kann. Prof. Dr. Gitt sieht diese Kritik als Indiz, dass die Menschen ihr Sündenbewusstsein verloren haben: Es gab keinen anderen Weg für die Rettung des Menschen, weil die Trennung zwischen Gott und uns durch die Sünde so groß ist. Wenn Jesus einmal wieder kommt, wird man ihn als König erkennen. Dann wird die Menschheit zweigeteilt sein in Angenommene und Verworfene. Für diejenigen, die Jesus in ihr Leben aufnehmen wollen, gibt es ein vorformuliertes Gebet, das ihnen dabei hilft. Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen! Jasli, križ in krona Prakatastrofa Vedno znova divjajo katastrofe na našem svetu: zaradi cunamija je decembra 2004 umrlo okoli 160 tisoč ljudi, potopitev ladje Titanic je terjala 1522 življenj, druga svetovna vojna pa je pustila za seboj 50 milijonov mrtvih. Prakatastrofa pa je bil izvirni greh v vrtu Eden. Ta je bil vzrok za vse druge katastrofe, ki so sploh kdaj vdrle v ta svet. Greh je povzročil ločitev človeka od Boga. Brez Boga pa človek zaide v vrtinec večne pogubljenosti. Če bi Bog spustil v nebesa zgolj en sam greh, potem bi tja prodrla tudi trpljenje in smrt, tega pa Bog noče. To lomi Bogu srce: ljudje, ki jih je ustvaril in jih ljubi, so mu obrnili hrbet. S tem so si prislužili smrt. V pregovoru rečemo: »Proti smrti ni zdravila.« Celo nobena rastlina iz vrta Eden to ni! Ali ima morda Bog še sicer na voljo kako sredstvo? Božja pomoč – poslal je svojega Sina Toda Bog je že v vrtu Eden imel načrt za odrešenje in ga je – čeprav še zelo šifrirano – naznanil takoj po padcu: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto« (1. Mojzes 3,15). Veriga preroških izjav, ki nikoli noče prenehati, vedno znova namiguje na prihajajočega odrešenika, kakor recimo: „Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo [= znamenje oblasti] se vzdiguje iz Izraela“ (4. Mojzes 24,17). „Ti pa, Betlehem Efráta, si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu, njegovi izviri so od nekdaj, iz davnih dni“ (Miha 5,1). Čisto zadnjo napoved odrešenika je prinesel angel, ko je Jožefu razodel rojstvo in ime nebeškega otroka: »Marija, tvoja žena, … bo rodila sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov« (Matej 1,20-21). V zgodovini je šlo veliko oseb čez oder tega sveta, ki so si pridobile ime med ljudmi: cesarji in kralji, pesniki in filozofi, guruji in čarovniki, »dobri« in »slabi«. Nikoli pa svet ni videl kakega boga – dokler ni prišel božič. Dete v jaslih ni bilo takšen bog, kakršnega so si predstavljali Grki na Olimpu ali Germani v Walhallu. Ta je bil edini, ki je lahko rekel: Jaz sem Stvarnik, po katerem je vse narejeno (Janez 1,1+3); »Jaz sem resnica« (Janez 14,6), »Jaz sem dobri pastir« (Janez 10,11), »Jaz sem vrata« [v nebesa] (Janez 10,9). Kakšno pot je ubral v ta svet? Mar je prišel z rompom in pompom ali ropotajočim bobnenjem? Mar je prišel z nebeškimi trumami? Ne! Bog je izbral neporočeno žensko iz Izraela – Marijo –, ki je našla milost pri njem, da bi rodila Božjega Sina. S tem je tudi presenetil Jude, ki so o svojem Mesiju imeli npr. tele preroške besede v ušesih: »Glej, tvoj kralj prihaja k tebi« (Zaharija 9,9), ali »Razdrobilo in pokončalo bo [njegovo kraljestvo] vsa ta kraljestva« (Danijel 2,44). Zaradi tega niso pričakovali otroka v jaslih, ampak kralja! Ta naj bi nastopil z močjo ter izgnal Rimljane iz Izraela, postavil naj bi svojo rezidenco v Jeruzalemu in imenoval velike duhovnike in pismouke za ministre. Toda tako Jezus ni prišel, zato pa so ga Judje odklonili. Spregledali so tista mesta v Pismu, ki so govorila, da mora najprej priti kot otrok: »Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan« (Izaija 9,5). Od tega Enega je odvisno, ali bomo večnost preživljali v nebesih ali v peklu. Za tega Mesijo so značilni trije simboli: jasli (simbolizirajo Jezusov prihod na ta svet) križ (simbolizira naše odrešenje, ki ga je Jezus za nas dosegel na križu) krona (simbolizira Jezusovo krono pri njegovem drugem prihodu kot kralj). Ni križa brez jasli! Ni krone brez križa! Brez jasli in brez križa ni nebes za nas! Zato je moral naprej priti božič! Kaj je spotikljivega na križu? Kritiki krščanskega verovanja se vedno znova vprašujejo: Zakaj ta brutalna smrt na križu? V vaši veri se vse suče okoli naprave za usmrtitev. Ali Bog ni mogel ubrati blažje poti, da bi razčistil razmerje z ljudmi? Zakaj je bila pot sprave tlakovana s smrtjo, z bolečinami, s solzami in z žalovanjem? Ali ne bi bilo mogoče vse to urediti nekoliko bolj prijazno, estetsko in stilno? Mar ne bi Bog mogel preprosto zatisniti oči vpričo naših človeških pomanjkljivosti? Noben »zakaj« ne zadostuje, ker podcenjuje greh. Zdi se mi, da je to bolezen našega časa. Samo s križa lahko razberemo, kar ni mogoče najti v nobeni knjigi filozofov in mislecev: Križ nam kaže, kako globoko razpoko je greh zasekal med Bogom in človekom. Ta prepad je tako neizmeren, da je njegova posledica pekel (Matej 25,46). Križ nam daje realistično predstavo tega, kako daleč gre Bog v svoji ljubezni do nas, namreč tako daleč, da si je s svojim Sinom Jezusom dobesedno odtrgal svoje najljubše od srca. Jezusov križ je najgloblje spuščanje Boga z neba v svet. Stvarnik vesolja in vsega življenja se da usmrtiti ko kak zločinec, ne da bi se branil. Kakšna visoka cena za greh! Toda zaradi tega lahko Jezus povabi k sebi vsakega grešnika: »Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel« (Janez 6,37). Velja pa tudi: Kdor ne pride, je pogubljen – celo večno! Križ zaznamuje tudi konec vseh človeških odrešenjskih poti. Zaradi tega je Jezus lahko tako izključno oznanjeval: »Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Janez 14,6). Vse religije so vpričo križa zgolj lesketajoče se fatamorgane v puščavi pogubljenega človeštva. Sporočilo božiča je skupaj s sporočilom križa edinstveno sporočilo odrešenja: »Sin človekov je namreč prišel rešit, kar je izgubljeno« (Matej 18,11). Spet bo prišel Jezus bo drugič prišel v ta svet. Potem pa ne več kot dete v jaslih, ampak kot kralj, sodnik in vladar tega sveta. Pri Mateju 24,30 je ta dogodek jasno napovedal: »Tedaj se bo pojavilo na nebu znamenje Sina človekovega in tolkli se bodo po prsih vsi rodovi na zemlji. Videli bodo Sina človekovega priti na oblakih neba z močjo in veliko slavo.« Kakšen razlog za veselje! Stvarnik tega sveta se bo pojavil! Odrešenik sveta bo prišel! Zakaj pa piše v Razodetju 1,7: »Zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zemlji.«? Zakaj vpijejo: »In so rekli goram in skalovju: Padite na nas in skrijte nas pred obličjem njega!« (Razodetje 6,16)? Mnogi teh so slišali v času svojega življenja o nujni odločitvi za tega Jezusa, toda rekli so »ne«! Zdaj pa so pogubljeni in ne morejo več ničesar revidirati. Zdaj je končno prepozno. Zato jokajo in tulijo. Večina ljudi hodi po poteh, na katerih Jezusa ni. Domiselnost pri tem je zelo velika. Tako je recimo slovita ameriška igralka Shirley MacLaine, ki s svojim psom živi na ranču, rekla: »S svojim psom Terryjem imam celo lastnega boga ob strani – on je namreč reinkarnacija egipčanskega boga Anubisa, ki ima podobo psa. Morda je to slišati nekoliko čudno, toda Terry in jaz sva preživela že najmanj eno skupno življenje v starem Egiptu. On kot bogožival, jaz pa kot princesa. Zdaj naju je življenje ponovno združilo.« Jezus bo ponovno prišel, tako da bo viden: »Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli, in zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zemlji« piše Janez v Razodetju 1,7. Ko je Neil A. Armstrong 20. julija 1969 kot prvi človek stopil s svojo nogo na luno, je temu dogodku pred televizorjem sledilo 500 milijonov ljudi. Lady Diana je svoje življenje izgubila v prometni nesreči. Ko je 6. septembra 1997 v Londonu bil do tedaj največji pogreb vseh časov, je tej ceremoniji pred televizorjem sledilo 2,5 milijarde ljudi – štirideset odstotkov svetovnega prebivalstva! Zaradi tega je postal del svetovne zgodovine kot prvi »globalni pogreb«. Toda za Jezusov prihod ni potrebna nobena kamera. Vsi ljudje bodo »live« doživeli ta največji dogodek svetovne zgodovine. Za vsakogar bo Jezus potem viden. To ne velja zgolj za svetovno prebivalstvo, ki bo tedaj živelo, temveč tudi za vse generacije svetovne zgodovine. Tudi vsi bralci tega članka bodo prisotni. Potem je pomembno samo še edino vprašanje: h kateri skupini spadam? K trumi rešenih ali pogubljenih? Jezus bo prišel nenadoma: »Kakor namreč pride blisk od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sina človekovega« (Matej 24,27). V enem samem trenutku bo po vsej zemlji viden hkrati za vse. Ob katerem času se bo to zgodilo? Odgovor najdemo pri Luki 17,34: »Tisto noč bosta dva na eni postelji; eden bo sprejet, drugi puščen.« Torej ponoči!? Dve vrstici dalje pa piše: »Dve bosta skupaj mleli (= dejavnost podnevi!): ena bo sprejeta, druga puščena.« Ni mi znano, ali je tudi odkritelj Amerike Kolumb poznal ta besedila. Iz tega bi lahko sklepal takole: Če se bo ponovni prihod dogodil v enem samem trenutku, Sveto pismo pa to opisuje kot dogodek podnevi in ponoči hkrati, potem se to lahko zgodi zgolj na krogli. Lahko torej odjadram na zahod in kljub temu prispem na vzhod. Omembe vredno je, da je evangelist Luka pisal te besede v času, ko ljudje še niso imeli pojma o kroglasti obliki zemlje. Ti dve vrstici kažeta še nekaj bistvenega. Pri ponovnem prihodu se bo človeštvo delilo na dvoje: razlika je med sprejetimi in zavrženimi. S tem je nakazan pravšnji problem človeštva. Šteje samo eno vprašanje: sodim med rešene ali med pogubljene? Ste se že odločili? Bog je vse ljudi ustvaril kot osebnosti, ki imajo na razpolago svobodno voljo. To nas jasno razlikuje od živali. Svobodna volja dovoljuje oboje – da se od Boga oddaljimo ali da se mu približamo. Bog je v Kristusu storil vse, da bi nam pokazal pot v nebeško kraljestvo. Kljub temu Sveto pismo zelo izrazito in svareče uči, da ne krenejo vsi na pot odrešenja. Kaj bi Bog tu lahko storil? Če bi nam vzel svobodno voljo, potem bi nas oropal naše osebnosti; bili bi stroji, marionete ali roboti, ki bi zgolj odslužili svoj vnaprej dani program. V tostranstvu kakor tudi v onstranstvu pa je volja pomemben del osebnosti. Od naše svobodne odločitve je zatorej odvisno naše večno bivanje. Ali smo se že pripravili na ta prihajajoči dan? V prispodobi o desetih devicah nas je Gospod Jezus svaril, naj bomo pripravljeni. Opozarja nas na to: vseh deset je bilo vendar »vernih«, trdno so verovale: poroka se bo dogajala! Kljub temu niso vse ravnale po svojem prepričanju. Le pet jih je doseglo cilj. Nepripravljenim pravi Jezus: »Ne poznam vas!« (Matej 25,12). S tem so zamudili vso svojo večnost. Zgodilo se je, kakor je nekoč dejal Heinrich Kemner: »Tudi s spanjem se lahko zazibamo v pekel.« Hermann Bezzel je roteče svaril: »Človek lahko odrgne cerkvene klopi in se kljub temu pogubi.« »Verujoči«, ki zgolj pritrjujejo dejstvom, a jih ne uveljavljajo v svojem osebnem življenju, tvegajo večno življenje. Vse tri ali nič Mnogi ljudje vsako leto ob božičnem času na novo praznujejo Jezusa kot dete v jaslih. Pogosto ostane pri tem. Toda vsi trije simboli so nerazdružljivi. K Jezusu sodijo jasli njegovega učlovečenja, križ njegovega trpljenja z zmago vstajenja, ki je temu sledila, a tudi krona njegovega kraljevanja, ki bo pri njegovem ponovnem prihodu za vsakogar očitna. To je bil od vsega začetka Božji odrešenjski načrt proti prakatastrofi tega sveta. Zadnja katas-trofa, ki jo bodo doživeli ljudje brez Jezusa, je pekel. Na žalost bo terjala več človeških življenj, kakor vse druge katastrofe zgodovine, ta smrt pa bo trajala večno! Toda za božič, in ne samo tedaj, nas Bog čisto osebno vprašuje, ali želimo sprejeti darilo, ki ga sestavljajo jasli, križ in krona. Recite da, sprejmite odpuščanje grehov po Jezusu Kristusu in to utrdite v molitvi! Direktor in profesor v pokojudr. inž. Werner Gitt
8 Seiten, Best.-Nr.: 122-28
Slowenisch: Wer ist der Schöpfer?
An verschiedenen Beispielen wird die Genialität der Schöpfung dargestellt. Als Wissenschaftler erklärt Prof. Dr. Werner Gitt, dass die unglaubliche Information, die in der ganzen Schöpfung steckt, einer intelligenten Quelle bedarf. Diese Quelle ist Gott selbst. Die Wissenschaft kann nur das "Was" analysieren, nicht aber das "Woher". Das "Am Anfang schuf Gott Himmel und Erde" der Bibel gibt uns eine Antwort auf die Frage nach der Herkunft des Lebens. Der Gedanke, Gott hätte durch Evolution geschaffen (die so genannte "Theistische Evolution"), untergräbt die Autorität der Bibel und ist mit dem christlichen Glauben unvereinbar. Die Bibel zeigt deutlich, dass Jesus der Schöpfer ist. Jesus hat die Menschen geschaffen und liebt sie hingebungsvoll. Darum lädt Jesus dazu ein, diese Liebe anzunehmen. Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen! Kdo je Stvarnik? Svet, ki ga lahko opazujemo Če pogledamo v svet živih bitij, bomo opazili načrte, ki so v zelo veliki meri naravnani na nekatere cilje: glavač, ki je sesalec, je tako opremljen, da se lahko potaplja 3000 metrov globoko, ne da bi poginil zaradi potapljaške bolezni, detel pa udarja z močnimi udarci v drevesno deblo, ne da bi pri tem utrpel možganski pretres. Od polne sposobnosti organov (npr. srca, jeter, ledvic) je v večini primerov odvisno življenje. Nerazviti organi in takšni, ki bi se šele razvijali ali bi bili napol razviti, so brez vrednosti. Kdor tukaj razmišlja v smislu darvinizma, mora vedeti: evolucija ne pozna nobene ciljne perspektive v smeri organa, ki bi pozneje nekoč deloval. Veliko ptic selivk ima na razpolago avtopilota, ki jih neodvisno od vremena in dneva ter noči natančno pripelje do cilja. Prosenka recimo leti z Aljaske na Havaje, da tam prezimuje. Poraba energije 70 gramov maščobe za polet 4500 kilometrov je zelo natančno izračunana, in z 6,8 gramov rezerve je poskrbljeno za primer nasprotnega vetra. Brodnik živi na zunanjem robu zavite apnenčaste lupine, katere notranjščina je razdeljena v prekate. Ti se v odvisnosti od vsakokratne globine potapljanja napolnjujejo s plinom, tako da žival venomer lebdi. Naše moderne podmornice proti temu učinkujejo nerodno in nebogljeno. Te živali se po navadi gibljejo v globinah približno 400 metrov, ponoči pa se dvigajo na globino 100 metrov. Nekatere mikroskopsko majhne bakterije imajo vgrajene elektronske motorje, ki jih lahko s pomočjo protonov poganjajo naprej in nazaj. Na tako nepredstavljivo majhnem prostoru reci in piši zgolj šest milijardink kubičnih milimetrov ima bacil koli šest takšnih motorjev, lastno elektrarno za proizvajanje toka, računalniški sistem in ne majhno število kemičnih tovarn. Vsaka živa celica je za desetiške potence bolj komplicirano in genialno oblikovana kakor vsak od človeka sestavljen stroj. V njej istočasno poteka tistoče urejenih in časovno medsebojno usklajenih kemijskih procesov. V molekulah DNA živih celic je mogoče najti največjo človeku znano gostoto informacij. Koliko žepnih knjig bi lahko s pomočjo te tehnike shranjevanja spravili na glavico bucike, če bi ta bila sestavljena zgolj iz snovi DNA? Shranili bi lahko 15 bilijonov izvodov! Če bi jih položili drugega na drugega, bi dobili kup z višino 200 milijonov kilometrov, to pa ustreza več ko 500-kratni oddaljenosti od zemlje do lune (= 384 000 km). V našem vesolju je približno 1025 zvezd (= enica s 25 ničlami). Nobeno človeško življenje ne zadostuje, da bi jih lahko prešteli. Če bi za štetje teh zvezd uporabili zelo hiter računalnik, ki lahko na sekundo izvede deset milijard računskih operacij, bi ta za to nalogo potreboval 30 milijonov let. Če si ogledamo samo teh nekaj primerov, se vsak misleč človek začne vpraševati po izvoru vseh teh genialnih načrtov. Od mnogih sodobnikov sprejeta evolucija ni uporaben odgovor, ker vidi temelj vsega izključno v materiji – tudi tako obsežen kompleks informacij v celicah, dušo in zavest. Naravni zakoni informacije nam sami pravijo, da je informacija nekaj nematerialnega in da zaradi tega vedno potrebuje inteligenten vir, torej začetnika, ki ima voljo. Inteligenca in modrost, ki se izražata v delih stvarstva, sta naravnost veličastni. Sklepanje iz del stvarstva na stvarjenjskega početnika je zatorej nujno. Vprašamo se lahko: Kje najdemo zavezujoč odgovor? V okviru naravoslovja je mogoče zgolj to, da raziskujemo resničnost prostora in časa, ki nas obdajata, z raznimi metodami merjenja in tehtanja. Tako lahko obravnavamo samo »kako« ustvarjenega, ne pa »od kod«. Odgovor na drugo vprašanje je zunaj vsega človeškega naprezanja in ga zato lahko daje samo začetnik sveta sam. Božja beseda – Sveto pismo – nam že v svoji prvi vrstici daje ta odgovor: »Na začetku je Bog ustvaril.« To dobro ustreza zgornji zahtevi po inteligentnem viru. Kdo je oseba Stvarnika? Bog je bil pred vsem. Preden so bili prostor, čas in materija, je bil On tisti, ki je deloval. Če si ogledamo samo prvi stavek Svetega pisma, potem ta vzbuja vtis, kakor da bi bil Stvarnik samo Bog Oče. Odločilni namig, da ni zgolj On ta stvarnik, izhaja že iz poročila o stvarjenju: »Naredimo človeka po svoji podobi« (1. Mojzesova knjiga 1,26). Tudi Sveti Duh je udeležen; njegovo sodelovanje lahko razberemo iz druge vrstice poročila o stvarjenju: »...duh Božji je vel nad vodami.« Sveto pismo ne imenuje vsega naenkrat; pogosto nas informira korak za korakom. V Novi zavezi se vprašanje »kdo« natančneje razodene. Tako je po Prvem Pismu Korinčanom 8,6 Jezus Kristus jasno vključen v stvarjenje: »Za nas je vendar en Bog, Oče, iz katerega je vse, mi pa zanj, in en Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse in mi po njem.« Hebrejska beseda »Elohim« v 1. Mojzesovi knjigi 1,1 je množinska oblika za Stvarnika Boga. Ob vsakodnevnem dogodku si lahko ponazorimo stvarjenje s pomočjo prispodobe: peljemo se kot družina z avtom k prijateljem. Če se bliža čas povratka, rečem kot družinski oče: »Zdaj se hočemo peljati domov.« Tudi če govorim v množinski obliki, to vendar pomeni: samo eden bo sedel za volanom in bo resnično vozil. Drugi družinski člani prav tako sedijo v avtu – torej tudi »peljejo« –, čeprav samo voznik aktivno uporablja volan, pedal za plin in zavore. Ta medla slika nam lahko posreduje pogled, ki ga nam daje Sveto pismo na tistega, ki stvarjenje izvaja. Po Jezusu Kristusu je Bog ustvaril svet. Tako je to jasno povedano v Pismu Hebrejcem 1,2. Začetek Janezovega evangelija prav tako dokumentira, da ima vse, kar obstaja, svoj izvor v Jezusu: »Vse je nastalo po njej [ = po Besedi = po Jezusu] in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo« (Janez 1,3). Jezus Kristus je Stvarnik O Jezusovem delovanju pri stvarjenju beremo naprej v Pismu Kološanom 1,16-17: »Kajti v njem [= Jezusu Kristusu] je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse.« V vidnem, materialnem svetu, ni nič, kar ne bi bilo ustvarjeno po Jezusu. Ogromni kozmos z milijoni in milijoni galaksij, je tu prav tako vključen kakor tudi najbolj fini detajli v delovanju žive celice ali strukturna sestava atoma. Jezus ni zgolj začetnik vsega mikrokozmosa in makrokozmosa; vse to ima tudi v popolni oblasti. Poleg tega je tudi to, kar je za nas še nevidno, narejeno po Jezusu. Oživil je nebesa z neštetimi bitji, ki jih Sveto pismo imenuje angele. Kakor je vse v Božjem stvarstvu mnogovrstno in hkrati urejeno, tako to velja tudi za nevidni svet, kakor kažejo izrazi prestoli, gospostva, vladarstva in oblasti. Jezus ni samo Stvarnik, temveč tudi ohranjevalec tega sveta. Vse ima v njem svoj obstoj. Svet po svojem stvarjenju ni ostal prepuščen sam sebi, temveč ga njegova mogočna Beseda nosi in vzdržuje. Tako se nam ni treba bati pred kakšno kozmično katastrofo zaradi kolizije zvezd ali izgorevanja in ohladitve sonca. Jezus vzdržuje svet do svojega ponovnega prihoda. Človek ni nastal pri nobeni loterijski igri, kakor je menil nobelovec Jacques Monod, ampak smo bili ustvarjeni z nekim ciljem in s trdnim namenom – za Jezusa! Brez tega cilja bi zgrešili svoje življenje. Jezusova dejavnost pri stvarjenju v Stari zavezi V Pregovorih 8,22-24 + 30 piše [o Božji Modrosti, ki pa je Jezus sam, op. prev.] takole: »GOSPOD me je imel v začetku svojih poti, pred svojimi pradavnimi deli. Bila sem zasnovana od vekomaj, od začetka, preden je bila zemlja. Bila sem spočeta, ko še ni bilo pravodovja, ko še ni bilo zbiralnikov, polnih vodá ... tedaj sem bila pri njem kot delovodja.« Chraska je, kakor tudi Luther, uporabil besedo »delovodja«, ki prav tako kaže na Jezusovo izvajalsko delovanje pri stvarjenju. Vrstico 26 iz psalma 102 v Novi zavezi ponovno najdemo v Hebrejcem 1,10 in je tam prenesena na Jezusa: »Ti, Gospod, si v začetku utemeljil zemljo in nebesa so delo tvojih rok.« Kako je Stvarnik naredil svoja dela? Če vprašujemo, kako je Stvarnik naredil svoje stvarstvo, nam Sveto pismo razodene tele Stvarnikove metode: po Božji besedi: Psalm 33,6; Janez 1,1-4 brez izhodiščne snovi: Hebrejcem 11,3 po Božji moči: Jeremija 10,12 po Božji modrosti: Psalm 104,24; Kološanom 2,3 po Božji volji: 1. Mojzes 1,26; Razodetje 4,11 po Božjem Sinu: Janez 1,1-4; Janez 1,10; Kološanom 1,15-17 po Jezusovih bistvenih značilnostih: Matej 11,29; Janez 10,11. Ti dejavniki so začeli delovati znotraj šest dni stvarjenja. Niso podvrženi naravoslovnemu dogajanju in so zaradi tega dojemljivi zgolj po veri. Današnji naravni zakoni urejujejo poteke v našem svetu; toda niso vzrok, temveč šele rezultat stvarjenja. Kaj nam je dano v Jezusu Kristusu? On je temelj, na katerem lahko gradimo svoje življenje. Neka banka za stanovanjska posojila in varčevanje dela reklamo z geslom: »Na teh kamnih lahko zidate.« O Kristusu resnično lahko rečemo: »Na tem fundamentu lahko temeljite.« V Kristusu ima vse svoj temelj: stvarjenje, Sveto pismo, vera, odrešenje, mir, upanje, pot k Očetu, cilj življenja. Kristus je nepremakljiva trdna skala (1. Korinčanom 10,4), ob kateri se prelamljajo vsi od človeka izmišljeni sistemi. Če Bog pravi: »Uničil bom modrost modrih« (1. Korinčanom 1,19), potem se to dogaja ob Jezusovi skali. Ideologije, ateizmi in evolucijski sistemi se razbijejo ob njem. Tudi njihovi zastopniki bodo nekoč morali pripogniti svoja kolena pred tem Gospodom (Filipljanom 2,10), tudi če zdaj še tako silovito odklanjajo »načrtovalca«, »oblikovalca«, »stvarnika« in »odrešenika«. Zakaj je evolucijska teorija tako nevarna? Ne posreduje nam zgolj napačnega pogleda na svet, temveč nas pelje v brezupnost, kakor jo je nemški pisatelj Jean Paul zadeto opisal: »Ni Boga... Togi in molčeči nič! Mrzla večna nujnost! Noro naključje... Kako je vsak tako sam v daljni mrtvaški grobnici vesolja!« Evolucijska teorija trdi, da lahko razloži ta svet brez stvarnika. Zaradi tega dosledno zapeljuje ljudi k ateizmu, z ateističnim pogledom pa po Jezusovem pričevanju pristanemo v peklu: »Kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Marko 16,16). Nekateri skušajo evolucijo razložiti kot delovno metodo Boga. Če pa bi Bog ustvaril svet po evoluciji, potem ne bi bilo prvega človeškega para tudi ne bi bilo nikakega greha, ker je »agresija vztrajnik, ki poganja evolucijo« (Joachim Illies) potem bi Bog uporabil smrt kot sredstvo stvarjenja potem bi odrešenju po Jezusu, ki ga v primerjavi z grešnim Adamom imenujemo tudi »zadnjega Adama« (1. Korinčanom 15,45), bila odvzeta utemeljitev. Te izjave dokazujejo, da tako imenovana »teistična evolucija« razpušča Sveto pismo v njegovih temeljih in ga potemtakem zavrača. Zaradi tega lahko to napačno idejo do dna duše odklanjamo. Osupljiva misel Spoznali smo Jezusa kot Stvarnika vseh stvari. On je tisti, ki je bil od vekomaj in je kralj nebeškega kraljestva. Njemu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji (Matej 28,18). Mar lahko dojamemo naslednjo osupljivo misel? Mož na križu na Golgoti in Stvarnik tega sveta in vsega življenja sta ena in ista oseba! V svoji neizmerljivi ljubezni do nas se je dal križati in se ni branil, da bi nam bila odprta vrata v nebesa. Kdor to zavrže, izgubi vse: »Le kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako veliko odrešenje?« (Hebrejcem 2,3). Kdor ga sprejme, dobi vse: »Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje« (Janez 5,24). Prosite Gospoda Jezusa za odpuščanje vseh svojih grehov, da lahko obstanete v Božji sodbi, sprejmite ga kot svojega osebnega Stvarnika in Odrešenika ter pojdite za njim. Direktor in profesor v pokojudr. inž. Werner Gitt
8 Seiten, Best.-Nr.: 123-28
Slowakisch: Wie komme ich in den Himmel?
Die grundlegende Frage, die suchende Menschen sich stellen, wird hier von Prof. Dr. Werner Gitt beantwortet. "Wie findet man den Himmel?" Auf jeden Fall nicht durch eigene Anstrengungen oder Konzepte. "Was aber bringt uns wirklich in den Himmel?" Gott hat die Einladungen für den Himmel schon verteilt wie im Gleichnis des Menschen, der zu einem großen Fest Einladungen verschickte. Doch viele Menschen redeten sich heraus. Prof. Dr. Gitt ruft dazu auf, nicht so "kurzsichtig" wie diese Leute zu sein. Jesus will uns vor der Hölle erretten und diese wird kein Vergleich zu der sogenannten "Hölle von Auschwitz" sein. Er hat am Kreuz für unsere Schuld bezahlt, wir müssen diese Einladung nur annehmen, dann ist ein Platz im Himmel "gebucht". Ein Entscheidungsgebet soll den Lesern dabei helfen. Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen! Kurzlink zu diesem Traktat: https://wernergitt.de/nebies Existuje cesta do nebies! Mnohí v sebe dusia otázku večnosti. Môžeme to pozorovať aj u tých ľudí, ktorí vôbec nemyslia na koniec svojho života. Americká herečka Drew Barrymoreová ako detská hviezda hrala jednu z hlavných rolí v Scifi (fantazijnom) filme E.T. Ako dvadsaťosemročná sa vyjadrila takto: „Keby som zomrela skôr ako moja mačka, dajte jej zjesť môj popol. Nech aspoň v nej žijem ďalej. Nie je prekvapivá táto nevedomosť a krátkozrakosť na prahu večnosti? V časoch Pána Ježiša sa na Neho obrátilo veľa ľudí, ale vždy len v nejakej pozemskej veci: Desiati malomocní chceli byť uzdravení (Evanjelium podľa Lukáša 17,13). Slepí chceli vidieť (Evanjelium podľa Matúša 9,27). Niekto Ho prosil o pomoc vo veci dedičstva (Evanjelium podľa Lukáša 12,13). Farizeji prišli s provokujúcou otázkou, či cisárovi treba platiť daň (Evanjelium podľa Matúša 22,17). Len málo ľudí zaujímala otázka, ako sa dostanú do neba. Bohatý mládenec Ho vyhľadal s touto otázkou: „Dobrý Majstre, čo mám činiť, aby som sa stal dedičom večného života?“ (Ev. podľa Luk.18,18). Odpoveď znela, aby predal všetko, na čom lipne jeho srdce a aby nasledoval Ježiša. Pretože bol veľmi bohatý, neprijal radu, a tým sa vzdal nebies. Boli aj takí, ktorí vôbec nehľadali nebeské kráľovstvo, ale pri stretnutí s Ježišom ho spoznali, aj ho získali. Zacheus chcel vidieť Ježiša len zo zvedavosti, ale dostal viac, ako očakával. Vtedy, keď ho Pán Ježiš doma navštívil, natrafil na nebesia takpovediac medzi rečou. Ježiš vyslovil vážnu skutočnosť: „Dnes sa stalo spasenie tomuto domu…“ (Ev. podľa Luk. 19,9). Ako sa dá nájsť nebo? Podľa doterajších informácií môžeme skonštatovať: Nebeské kráľovstvo objaví človek v jeden celkom konkrétny deň. Je to dobré vedieť, lebo aj vám, milý môj čitateľ, sa to môže stať dnes, že uchopíte Bohom ponúkaný večný život. Vstup do nebeského kráľovstva nie je viazaný k nejakému predpísanému výkonu. Nebeské kráľovstvo sa môže objaviť aj celkom nečakane. Ak nevychádzame z Božích vyhlásení, naše predstavy o tom, ako sa dostaneme do nebeského kráľovstva sú celkom falošné. Uvediem dva príklady. Jedna speváčka spievala o nejakom klaunovi, ktorý sa po mnohoročnom pôsobení v cirkusoch utiahol. Spievala, že určite sa dostane do neba, lebo celý život rozdával radosť. Iná bohatá žena, dala postaviť útulok, v ktorom dvadsať žien, bezdomovkýň našlo doživotne útočisko. Mala len jednu podmienku, aby sa tieto ženy denne hodinu modlili za jej spasenie. Čo nás môže nasmerovať do neba? Pán Ježiš porozprával podobenstvo, aby dal jasnú a zrozumiteľnú odpoveď na túto otázku. V Evanjeliu podľa Lukáša v 14. kap. od 16. verša hovorí o jednom človekovi (v tomto podobenstve znázorňuje Boha), ktorý sa chystá vystrojiť veľkú hostinu. Najprv cielene rozošle len určitý počet pozvánok. Každá odpoveď na pozvanie je zdrvujúca: od prvého až do posledného sa začali vyhovárať. Prvý mu odkázal: „Kúpil som pole...“ Druhý: „Kúpil som päť párov volov...“ Iný zasa: „Teraz som sa oženil, preto nemôžem prísť...“ Pán Ježiš končí toto podobenstvo súdom, ktorý vyslovil hostiteľ. Veru vám hovorím, že z tých, ktorých som pozval, nikto neochutná moju večeru. Z tohto podobenstva je jasné, že nebo sa dá získať, ale dá sa aj stratiť. Rozhodujúcim bodom je prijatie alebo odmietnutie pozvania. Mohlo by to byť ešte jednoduchšie? Určite nie! Keď raz zostane veľa ľudí vymknutých z neba, nebude to preto, že nepoznali cestu, ale preto, že odmietli pozvanie: „Lebo hovorím vám, že niktorý z tamtých pozvaných mužov neokúsi mojej večere“ (Ev podľa Luk. 14,24) Ani jeden človek z podobenstva nie je hodný nasledovania, lebo odmietol pozvanie. Neprídu na veľkú hostinu. Hostina sa teda neuskutoční? Ale áno! Po odmietnutí pán domu vyšle sluhov, aby pozvali všetkých. Už nedal tlačiť pozvánky so zlatými písmenami. Teraz platí jednoduché pozvanie: „Poďte!“ Každý, kto sa dá pozvať, má na hostine rezervované miesto. Čo sa stane potom? Ľudia prichádzajú, dokonca sa v húfoch hrnú. Po čase hostiteľ zistí, že ešte sú voľné miesta. Vtedy pošle znovu sluhov, aby volali ďalších nech vojdú! Na tomto mieste by som chcel toto podobenstvo vztiahnuť na nás, pretože je pravdivé o našej dobe. Ešte je v nebi voľné miesto, a preto ti Boh odkazuje: „Príď, zaujmi svoje miesto v nebi! Buď múdry a obsaď svoje miesto vo večnosti. Urob to ešte dnes!“ Nebo je nepredstaviteľne krásne. Preto ho Pán Ježiš pripodobňuje k slávnostnej hostine. Apoštol Pavol v 1. liste do Korintu 2, 9 píše: „Ani oko nevídalo, ani ucho neslýchalo, ani do srdca človeku nevstúpilo, čo pripravil Boh tým, ktorí Ho milujú.“ Nič, ale nič nie je na tejto zemi, čo by sa priblížilo kráse neba. V nebi je taká nepredstaviteľná krása, že si ho nesmieme nechať ujsť. Vstupná brána do nebies je otvorená. Otvoril ju Ježiš Kristus, Syn Boží! Jemu môžeme ďakovať, že je také jednoduché dostať sa tam. Záleží len na tom, či chceme prijať toto pozvanie. Takéto pozvanie odmietne len nemúdry človek, tak ako traja muži z podobenstva. Záchrana sa deje skrze Pána Ježiša V Skutkoch apoštolov 2, 21 je veľmi dôležité vyhlásenie: „A vtedy každý, kto bude vzývať meno Pánovo, bude zachránený.“ Je to základný výrok Nového zákona. Aj Pavol vo filipskej väznici povedal túto podstatnú pravdu strážcovi väznice jasne a jednoznačne: „Ver v Pána Ježiša a budeš spasený ty aj tvoj dom!“ (Skutky apoštolov 16,31). Hoci je táto výzva krátka a strohá, ale predsa je účinná a meniaca život. Strážca väzenia uveril ešte v tú noc. Od čoho nás Ježiš zachraňuje? To musíme bezpodmienečne vedieť. Biblia hovorí o dvoch miestach, kde budú ľudia večne. Jedno miesto je hrozné a iné nádherné. Tretie miesto neexistuje. Po smrti nikto viac nepovie, že smrťou všetko končí. Naše miesto vo večnosti záleží od jedinej osoby, od Pána Ježiša a od nášho osobného rozhodnutia, či sme uverili v Neho! Keď som bol v Poľsku na prednáškovom turné, navštívili sme niekdajší koncentračný tábor v Auschwitzi. Bolo to miesto hrozných udalostí v časoch hitlerovskej tzv. Tretej ríše. V rokoch 1942 až 1944 tu usmrtili v plynových komorách a potom spálili viac ako 1,6 milióna ľudí, prevažne Židov. Tento koncentračný tábor sa v literatúre spomína ako Auschwitzské peklo. Keď nás zamestnanec prevádzal cez plynovú komoru, zamyslel som sa nad týmto pomenovaním. V tej komore usmrtili naraz 600 ľudí. Bola to nepredstaviteľná hrôza. A bolo to naozaj peklo? Naša skupina si mohla pozrieť túto komoru len preto, lebo táto hrôza skončila v roku 1945. Tieto zariadenia sa teraz dajú slobodne navštíviť. Nikoho v nich netrápia, ani tam ľudia nehynú. Plynové komory v Auschwitzi boli dočasné. Ale peklo (miesto odlúčenia od Boha), o ktorom hovorí Biblia, je večné. Vo vstupnej hale dnešného múzea padli moje oči na maľbu, ktorá zobrazovala ukrižovaného Krista. Jeden z väzňov vyryl svoju nádej v ukrižovaného Krista klincom do steny. Aj tento „umelec“ zomrel v plynovej komore. Ale on poznal Záchrancu, poznal Ježiša Krista. Hoci zomieral na hroznom mieste, čakalo ho otvorené nebo. Ale z pekla, pred ktorým Ježiš Kristus tak dôrazne varuje (napr. Ev. podľa Mat. 5,29-30; 7,13; 18,8), sa nedá ujsť alebo vrátiť, keď sa tam už raz človek dostal. Peklo, pretože je večné, sa nedá ani navštíviť. Aj nebo je večné. To je to miesto, kam by chcel Boh dostať každého z nás. Dajte sa teda pozvať do neba. Volajte k Bohu o pomoc v mene Pána Ježiša. Získate tým miesto v nebesiach. Po jednej kázni sa ma veľmi vzrušene opýtala istá žena: „Dá sa vôbec rezervovať miesto v nebi? Takéto výrazy používame v cestovných kanceláriách!“ Súhlasil som s ňou. „Veď kto teraz nezaujme svoje miesto, teda si ho nerezervuje, nedostane sa do cieľa. Keby ste chceli letieť na Havajské ostrovy, musíte mať platnú letenku.“ Na to ona: „Ale tú letenku musí niekto zaplatiť!“ „Áno, áno, aj vstup do neba! Ale ten je taký drahý, že z nás by to nikto nedokázal zaplatiť. Príčinou je náš hriech. Boh neznesie hriech vo svojom kráľovstve. Kto by chcel byť po tomto živote vo večnosti u Boha, ten sa musí už teraz zbaviť svojho hriechu, a niekto musí zniesť odplatu za jeho hriech. Za hriešnika to mohol urobiť len niekto, kto nikdy nezhrešil. Tou osobou je JEŽIŠ KRISTUS. Len On bol schopný vykúpiť nás. On zaplatil za naše hriechy na golgotskom kríži svojou vyliatou krvou a zástupnou smrťou. Čo treba urobiť, aby sme sa dostali do neba? Aj nám znie naliehavé Božie volanie ku spaseniu. Skrze svoje slovo – Bibliu nás Pán Boh dôrazne prosí, aby sme odpovedali na Jeho volanie: „Usilujte sa vchádzať tesnou bránou!“ (Ev. podľa Lukáša 13,24) „Pokánie čiňte, lebo sa priblížilo kráľovstvo nebeské“ (Ev. podľa Matúša 4,17). „Vchádzajte tesnou bránou, lebo priestranná brána a široká cesta vedie do zahynutia, a mnohí ňou vchádzajú; ale do života vedie tesná brána a úzka cesta, a málo je tých, ktorí ju nachádzajú“ (Ev. podľa Matúša 7,13-14). „...dosahuj večný život, do ktorého si povolaný...“ (1 list Timoteovi 6,12). „Ver v Pána Ježiša a budeš spasený ty aj tvoj dom!“ (Skutky ap. 16,31). Všetky tieto pozvania sú veľmi oslovujúce a naliehavé. Cítiť z nich, že ide o vážnu záležitosť, ktorá vyžaduje rozhodnosť a neodkladnosť. Len vtedy budeme dôslední, keď na toto rozhodné pozvanie do neba odpovieme. Môže to by napríklad nasledovnou modlitbou: „Pane Ježišu, dnes som čítal, že pre Tvoju obeť sa dostanem do neba. Rád by som tam bol s Tebou. Preto Ťa prosím, zachráň ma od pekla, kam by som sa dostal pre svoje hriechy. Odpusť mi! Z celého srdca ďakujem, že ma tak veľmi miluješ, že si aj za mňa zomrel na kríži na Golgote a strpel si odplatu za moje viny. Ty poznáš každý môj hriech, vedomý, ale aj tie, ktoré som už dávno zabudol. Všetko úprimne ľutujem. Ďakujem, že si hotový mi odpustiť. Poznáš každé chvenie môjho srdca. Pred Tebou je môj život ako otvorená kniha. Prosím, vstúp do môjho srdca a stvor mi nové srdce! Pomôž, aby som skoncoval so všetkým, čo nie je správne v Tvojich očiach. Obdaruj ma novým životom a myslením, ktoré sú podľa Tvojej vôle a sú Ti pre radosť. Prosím, otvor moju myseľ, aby som pochopil Tvoj odkaz z Biblie! Pomôž, aby som vnímal, čo mi chceš povedať a daruj mi ochotné a poslušné srdce, aby som robil to, čo sa Tebe páči. Ty buď odteraz Pánom a Kráľom môjho života. Chcem Ťa nasledovať. Prosím, ukazuj mi cestu, po ktorej mám ísť v každej oblasti môjho života. Ďakujem, Pane Ježišu Kriste, že si zomrel za mňa, ďakujem, že pre Tvoje zásluhy môžem byť teraz Božím dieťaťom. Ďakujem, že raz budem večne s Tebou v nebi. Amen.“ Dr. Ing. Werner Gitt prof.
8 Seiten, Best.-Nr.: 120-31
Slowakisch: Krippe, Kreuz und Krone
Prof. Dr. Werner Gitt erklärt in dieser Schrift den Heilsplan Gottes - angefangen bei der Geburt Jesu (Krippe), über seinen Tod (Kreuz), bis hin zur Entrückung und ewigen Herrlichkeit (Krone). Gott schuf Abhilfe für die "Urkatastrophe" der Menschheit, den Sündenfall. Wie in der Bibel vorhergesagt, sandte er seinen Sohn auf die Erde. "Nie aber hat die Welt einen Gott gesehen - bis es Weihnachten wurde." Das Kreuz wurde für Kritiker zum Anstoß. Sie verstehen nicht, wie ein "Hinrichtungsinstrument" zum Zentrum eines Glaubens werden kann. Prof. Dr. Gitt sieht diese Kritik als Indiz, dass die Menschen ihr Sündenbewusstsein verloren haben: Es gab keinen anderen Weg für die Rettung des Menschen, weil die Trennung zwischen Gott und uns durch die Sünde so groß ist. Wenn Jesus einmal wieder kommt, wird man ihn als König erkennen. Dann wird die Menschheit zweigeteilt sein in Angenommene und Verworfene. Für diejenigen, die Jesus in ihr Leben aufnehmen wollen, gibt es ein vorformuliertes Gebet, das ihnen dabei hilft. Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen! Jasle, kríž a koruna Útočisko v ťažkých časoch (katastrof) Na celom svete pustošia nové a nové katastrofy. Pôsobením ničivých vĺn cunami zahynulo na Vianoce roku 2004 160 000 ľudí. V roku 1912 potopením Titanicu vo vlnách Atlantiku zomrelo 1522 ľudí. Druhá svetová vojna si vyžiadala 50 miliónov mŕtvych. Prečo sa to deje? Prvá katastrofa, tá najstaršia v dejinách sa udiala v Rajskej záhrade. Bol to veľký pád do hriechu (viď 1.Mojž 3). Táto katastrofa bola základom všetkých ostatných. Hriech odlúčil človeka od Boha, a bez Neho sa rútime do víru najväčších katastrof. Keby sa do neba dostal čo len jediný hriech, potom by sa aj tam rozmnožilo utrpenie, a to Boh nechce. Božie milujúce srdce sa div neroztrhne: tí, ktorých stvoril a miluje, sa odvrátili od Neho. Tým si vlastne zaistili cestovný lístok do večného zahynutia. Aké strašné! „Proti smrti nieto lieku,“ hovorí jedno porekadlo. Snáď ani sám Boh nemá proti nej protilátku? Ale predsa! Božie vyslobodenie: poslal svojho Syna Boh mal už v Raji hotový plán záchrany, aj keď zostal na čas skrytý. Hneď po páde do hriechu povedal takto: „Položím nepriateľstvo medzi teba a ženu, medzi tvoje potomstvo a jej potomstvo; ono ti rozmliaždi hlavu a ty mu schvatneš pätu“ (1.Mojž 3,15). V Starom zákone Boh vyriekol ešte mnohé iné prorocké slová o prichádzajúcom Spasiteľovi, ako napríklad: Vyjde hviezda z Jákoba, povstane žezlo (žezlo = znamenie moci) z Izraela (4.Mojž 24,17). A ty, Betlehem Efrata, hoci si najmenší medzi judskými čeľaďami, z teba mi vyjde ten, ktorý bude vládcom v Izraeli (Mich 5,1). Poslednú takúto správu sprostredkoval anjel, keď oznámil Jozefovi, že sa narodí dieťa: ...Neboj sa prijať Máriu za ženu, ...porodí syna a dáš Mu meno Ježiš; lebo On vyslobodí svoj ľud z ich hriechov (Mat 1,20-21). Na javisku dejín si mnohí získali slávne mená: cisári, králi, guruovia, čarodejníci, básnici, filozofi, dobrí aj zlí. Ale kým neprišli prvé Vianoce, ľudia ešte nikdy nevideli Boha na svete. Dieťa ležiace v jasliach nebolo takým Bohom, akého si predstavovali Gréci na Olympe. On je jediný, ktorý mohol povedať o sebe: „Ja som Stvoriteľ, skrze ktorého vzniklo všetko“ (viď Ján 1,1-3). „Ja som cesta, pravda i život“ (Ján 14,6). „Ja som dobrý pastier“ (Ján 10,11). „Ja som dvere“ /do nebies/ (Ján 10,9). Ako prišiel Ježiš na tento svet? Neprišiel s veľkou pompéznosťou, oslavou a za zvukov fanfár. Neprišiel ani v sprievode vojska. Nie, Boh si vyvolil v Izraelovi pannu, ktorá našla milosť v Jeho očiach, Máriu, aby priviedla na svet Jeho Syna. Toto prekvapilo aj Židov, veď v ich ušiach zneli prorocké slová o Mesiášovi, napríklad: „...tvoj kráľ prichádza...“ (Zach 9,9), alebo: „...rozdrví a zničí všetky tie kráľovstvá a bude trvať na veky...“ (Dan 2,44). Židia nečakali dieťa ležiace v jasliach, ale kráľa s pevnou rukou, ktorý vystúpi s veľkou mocou a vyženie Rimanov z Izraela; ktorý v Jeruzaleme postaví kráľovský trón a veľkňazov a zákonníkov vymenuje za ministrov. Ježiš však takto neprišiel, preto ho Židia odmietli. Neprijali to, že sa musí narodiť ako dieťa. „Lebo dieťa sa nám narodilo, syn nám je daný...“ (Iz 9,5) Od jediného činu závisí, či večnosť strávime v nebi alebo v pekle. Od toho, či uveríme v Neho. Tri slová určujú Mesiáša: Jasle (symbolizujú príchod Pána Ježiša na svet) Kríž (symbolizuje naše spasenie, ktoré Pán Ježiš získal na kríži) Koruna (nám pripomína slávu Ježiša Krista, keď sa ako Kráľ vráti v sláve). Bez jasiel by nebol mohol byť kríž. Bez kríža by nebola koruna. Bez jasiel a kríža, by pre nás nebolo prístupné nebo. Preto boli prvé Vianoce. Prečo kríž pohoršuje? Kritici kresťanskej viery sa vždy pýtajú: Prečo bola potrebná tá brutálna smrť na kríži? >Vo vašej viere sa točí všetko okolo šibenice. Nemohol Boh vymyslieť niečo lepšie, aby napravil náš vzťah s Ním. Prečo bolo treba cestu zmierenia vydláždiť bolesťou, prúdom sĺz a smútkom? Nemohlo sa to všetko udiať šetrnejšie, estetickejšie a vznešenejšie? Nemohol Boh jednoducho prižmúriť oči nad našou ľudskou nedostatočnosťou?< Otázky typu „prečo“ vedú do slepej uličky, lebo hriech deklarujú ako niečo nevinné. Zdá sa mi, že je to veľká bieda našej doby. Len z kríža postavenom na Golgote môžeme čítať všetko, čo nenájdeme ani v jednej z kníh mysliteľov a filozofov. Kríž totiž ukáže, akú priepasť spôsobil hriech medzi Bohom a človekom. Jej hĺbka je taká nezmerateľná, že peklo sa stalo jej následkom (viď Mat 25,46). Len kríž dáva ozajstnú odpoveď na to, ako ďaleko zašiel Boh v láske voči nám. Tak ďaleko, že dal svojho najmilšieho Syna, dal z milujúceho srdca. Kríž Ježiša Krista je Božím najhlbším sklonením sa k nám. Stvoriteľ vesmíru a života sa bez odporu nechal ukrižovať ako zločinec. Takú cenu zaplatil za hriech. „...kto príde ku mne, nevyženiem ho von“ (Jn 6,37). Ale aj to je pravda, že kto nepríde k Nemu bude zatratený a to pre večnosť! Kríž znamená aj to, že každý ľudský pokus o záchranu je zbytočný. Preto Pán Ježiš mohol vyhlásiť, vylúčiac každú inú možnosť: „Nik neprichádza k Otcovi, ak len nie skrze mňa“ (Jn 14,6). Ponuky všetkých náboženstiev sú len púštnou fatamorgánou popri kríži Ježiša Krista. Odkaz vianočných jaslí a golgotského kríža je zachraňujúca a oslobodzujúca správa: „Lebo Syn človeka prišiel spasiť, čo (by) zahynulo“ (Mat 18,11). Ježiš Kristus sa vráti Ježiš Kristus sa vráti na tento svet - už nie ako dieťa, ale ako Kráľ, ako Sudca a Vládca tohto sveta. V Evanjeliu podľa Matúša (24,30) môžeme čítať, ako opísal Ježiš túto udalosť: „A vtedy sa zjaví znamenie Syna človeka na nebi, všetky kmene zeme budú vtedy nariekať a uzrú Syna človeka prichádzať na nebeských oblakoch s veľkou mocou a slávou.“ Aký veľký dôvod pre radosť! Zjaví sa Stvoriteľ sveta. Príde Záchranca sveta. Prečo potom čítame v Knihe zjavení 1,7: „Uvidí Ho každé oko, aj tí, čo Ho prebodli. Nariekať budú nad Ním všetky národy zeme.“ Prečo budú volať veľkí i malí na hory a skaly: „Padnite na nás a skryte nás pred tvárou Sediaceho na tróne a pred hnevom Baránkovým“ (Zj 6,16). Lebo počas života síce mnohí počuli, že by sa mali rozhodnúť pre život s Ježišom Kristom, ale Ho odmietli! Vtedy budú stratení a nebudú to môcť už nijako zmeniť. Už bude príliš neskoro! Preto budú žalostiť a nariekať! Väčšina ľudí si zvolila širokú cestu, cestu bez Ježiša. Na nej je bohatý výber zábav. Odstrašujúcim príkladom je americká herečka Shirley MacLaine. Žije na farme so svojím psom menom Terry. Vyhlásila: „Môj pes je reinkarnáciou egyptského Boha - tvarom psa menom Anubis. Terry a ja sme už mali aspoň jeden spoločný život. Teraz nás život znovu spojil.“ Ježiš Kristus sa vráti tak, že ho uvidí každý človek. „Ajhľa, prichádza v oblakoch!Uvidí Ho každé oko, aj tí, čo Ho prebodli“ (Zj 1,7). Keď 20. júla 1969 Neil A. Amstrong ako prvý človek vystúpil na Mesiac, 500 miliónov ľudí sledovalo jeho kroky prostredníctvom televíznej obrazovky. Dňa 6. septembra 1997 sledovalo pohreb princeznej Diany prostredníctvom televízie 2,5 miliardy ľudí, takmer štvrtina obyvateľstva sveta. Preto sa spomína ako prvý globálny pohreb sveta. V deň príchodu Pána Ježiša nebudú treba kamery, Jeho príchodu sa chtiac-nechtiac zúčastnia všetci ľudia. Každý Ho uvidí, nielen vtedy žijúce národy, ale každý dovtedy žijúci človek. Bude tam každý, aj ten, kto číta tieto riadky. Vtedy bude rozhodujúce len jedno: Ku komu patrím ja? K zachráneným, alebo k zatrateným? Ježiš Kristus príde znenazdajky a neočakávane. „Lebo ako vychádza blesk od východu a ukazuje sa až na západ, tak bude aj príchod Syna človeka“ (Mat 24,27). Osláveného Krista budú zrazu a v ten istý čas vidieť na celej Zemi. V ktorej časti dňa sa to stane? Odpoveď nájdeme v Evanjeliu podľa Lukáša 17,34: „V tú noc budú dvaja na jednom lôžku; jeden bude vzatý, druhý ostane.“ O dva verše ďalej hovorí: „Dvaja budú na poli (denná si-tuácia); jeden bude vzatý, druhý ostane.“ Neviem, či K. Kolumbus, objaviteľ Ameriky, poznal Bibliu. Mohol uvažovať podobne: Keď sa príchod Ježiša Krista stane v okamihu, a Biblia píše, že naraz bude deň aj noc, tak to je možné len na guli. Keď teda plachtím na západ, predsa dorazím na východ. Je zaujímavé, že evanjelista Lukáš písal tieto slová v tom čase, keď ľudia ešte ani netušili, že Zem je guľatá. Dva hore uvedené texty poukazujú aj na niečo iné, tiež dôležité. Návrat Pána Ježiša rozdelí ľudstvo na dve skupiny. Oddelia sa prijatí a zavrhnutí, nasledovníci Pána Ježiša a tí, ktorí Ho zavrhli. Dostali sme sa k základnému problému ľudstva. Vtedy bude dôležité len jedno: Patrím k zachráneným, alebo k zatrateným? Už si sa rozhodol? Boh stvoril každého človeka ako jedinečnú osobnosť a každý z nás disponuje slobodnou vôľou. (Aj) Tým sa líšime od zvierat. Slobodná vôľa umožňuje, že sa vzďaľujeme od Boha, alebo sa k Nemu blížime. Boh urobil všetko preto, aby zástupnou smrťou Ježiša Krista otvoril pre nás cestu do neba. Biblia upozorňuje, že každý nevstúpil na cestu spasenia. Čo by ešte mohol urobiť Boh v tejto záležitosti? Keby zobral našu slobodnú vôľu, okradol by práve našu osobnosť, stali by sme sa strojmi, bábkami, ktoré by odohrali len pre nich určenú úlohu. Dôležitou časťou našej osobnosti je vôľa, už tu na Zemi a raz aj v nebi. Preto naše miesto vo večnosti záleží od terajšieho rozhodnutia. Už si pripravený na tento prichádzajúci deň? V podobenstve o desiatich pannách poukázal Pán Ježiš na to, aké je dôležité, aby bol človek pripravený. Všetkých desať panien bolo veriacich. Pevne verili, že sa uskutoční svadobná hostina, ale všetky sa nepripravili dôsledne. Päť z nich si nezobralo dostatok oleja v lampáši, ak by ženích meškal. Preto sa do cieľa dostalo len druhých päť. Tým, ktoré neboli pripravené, ženích povedal: „...nepoznám vás!“ (Mat 25,12). Stratili tým večné spasenie. Evanjelista H. Kemmer povedal: „Aj ukolísaný do spánku sa môžeš dostať do pekla.“ Tí „veriaci“, ktorí len prikývnu na biblické pravdy a nepresadia ich v osobnom živote, riskujú svoj večný život. Všetky tri — alebo ani jedno Väčšina ľudí rada oslavuje rok čo rok v jasliach ležiaceho Ježiška. Ale to je všetko. Vianočné jasle, golgotský kríž a koruna patria k sebe. Nerozlučnou časťou pozemského života Pána Ježiša sú jasle – stal sa človekom; utrpenie kríža a víťazstvo vzkriesenia; a pri Jeho návrate koruna slávy. To bol Boží „plán vyslobodenia“ od začiatku, aby zachránil ľudstvo od následkov prvej katastrofy. Konečná katastrofa, ktorú okúsia ľudia bez Ježiša Krista, bude peklo. Žiaľ, vyžiada si oveľa viac ľudských životov ako všetky doterajšie katastrofy – a tomu odlúčeniu (smrti) nebude konca, potrvá večne! Na každé Vianoce sa nás Boh pýta: prijmeš dar jasiel, kríža a korunu? V úprimnej modlitbe odpovedz teraz na túto ponuku áno, a s vďačnosťou prijmi Bohom ponúkané odpustenie hriechov v obeti Ježiša Krista. Modlitba môže znieť aj takto: „Pane Ježišu, dnes som čítal, že pre Tvoju obeť sa dostanem do neba. Rád by som tam bol s Tebou. Preto Ťa prosím, zachráň ma od pekla, kam by som sa dostal pre svoje hriechy. Odpusť mi! Z celého srdca ďakujem, že ma tak veľmi miluješ, že si aj za mňa zomrel na kríži na Golgote a strpel si odplatu za moje viny. Ty poznáš každý môj hriech, vedomý, ale aj tie, ktoré som už dávno zabudol. Všetko úprimne ľutujem. Ďakujem, že si hotový mi odpustiť. Poznáš každé chvenie môjho srdca. Pred Tebou je môj život ako otvorená kniha. Prosím, vstúp do môjho srdca a stvor mi nové srdce! Pomôž, aby som skoncoval so všetkým, čo nie je správne v Tvojich očiach, obdaruj ma novým životom a myslením, ktoré sú podľa Tvojej vôle a sú Ti pre radosť. Prosím, otvor moju myseľ, aby som pochopil Tvoj odkaz z Biblie! Pomôž, aby som vnímal, čo mi chceš povedať a daruj mi ochotné a poslušné srdce, aby som robil to, čo sa Tebe páči. Ty buď odteraz Pánom a Kráľom môjho života. Chcem Ťa nasledovať. Prosím, ukazuj mi cestu, po ktorej mám ísť v každej oblasti života. Ďakujem, Pane Ježišu Kriste, že si zomrel za mňa, ďakujem, že pre Tvoje zásluhy môžem byť teraz Božím dieťaťom. Ďakujem, že raz budem večne s Tebou v nebi. Amen.“ Dr. Ing. Werner Gitt prof.
8 Seiten, Best.-Nr.: 122-31
Slowakisch: Wer ist der Schöpfer?
An verschiedenen Beispielen wird die Genialität der Schöpfung dargestellt. Als Wissenschaftler erklärt Prof. Dr. Werner Gitt, dass die unglaubliche Information, die in der ganzen Schöpfung steckt, einer intelligenten Quelle bedarf. Diese Quelle ist Gott selbst. Die Wissenschaft kann nur das "Was" analysieren, nicht aber das "Woher". Das "Am Anfang schuf Gott Himmel und Erde" der Bibel gibt uns eine Antwort auf die Frage nach der Herkunft des Lebens. Der Gedanke, Gott hätte durch Evolution geschaffen (die so genannte "Theistische Evolution"), untergräbt die Autorität der Bibel und ist mit dem christlichen Glauben unvereinbar. Die Bibel zeigt deutlich, dass Jesus der Schöpfer ist. Jesus hat die Menschen geschaffen und liebt sie hingebungsvoll. Darum lädt Jesus dazu ein, diese Liebe anzunehmen. Dieses Traktat eignet sich besonders gut zur Weitergabe an suchende Menschen! Kto je Stvoriteľ? Svet, ktorý vidíme Keď sa zamyslíme nad svetom živočíšnej ríše, môžeme objaviť znaky dômyselného plánovania. Všimnime si Vorvaňa tuponosého (lat. Physeter macrocephalus), ktorý je cicavcom a patrí do radu veľrýb. Má také orgány, ktoré mu umožnia ponoriť sa do 3000 metrovej hĺbky bez toho, že by pri vynorení zahynul. Alebo, pozorovali ste už ďatľa? Silnými údermi zobáka hĺbi dieru do stromu bez toho, aby utrpel otras mozgu. Vo väčšine prípadov je život závislý od plnej funkčnosti srdca, pečene a ľadvín. Aj tieto orgány sú však bezcenné, keď nie sú vyvinuté. Keď niekto rozmýšľa v zmysle darvinizmu, vie, že cieľom evolúcie nie je vyprodukovanie budúceho funkčného orgánu (podľa evolúcie sa bunky vyvíjajú náhodne). Sťahovavých vtákov naviguje akýsi „autopilot“, ktorý ich bezpečne dovedie do cieľa bez ohľadu na vplyvy počasia, dňa alebo noci. Napríklad Kulík zlatý (lat. Pluvialis apricaria) letí z Aljašky, aby prezimoval na Havajských ostrovoch. Pre tento 4500 km dlhý let potrebuje energiu, ktorú mu zabezpečí 70 gr. tuku. On však disponuje aj 6,8 gramovou rezervou, pre prípad protivetra alebo inej nepriazne počasia. Nautilus (lodienka z čeľade Nautilidae) žije na vonkajšom okraji zavinutej vápencovej ulity. Vnútorný priestor ulity je rozdelený na komory. Tieto sú plnené plynmi tak, aby pri akomkoľvek potápaní zabezpečili stav vznášania. Tieto živočíchy sa obyčajne zdržiavajú v hĺbke 400 metrov, v noci sa vynoria asi do 100 metrovej hĺbky. Niektoré mikroskopicky malé baktérie disponujú malými protónmi poháňanými elektromotormi, ktoré im umožňujú pohyb v priestore. Tieto nepredstaviteľne malé baktérie Escherichia coli disponujú len na šiestich miliardtinách kubického milimetra viac ako šiestimi takýmito motormi s vlastným agregátom na výrobu elektriny, počítačovým systémom a nemalým počtom „chemických tovární“. Živá bunka je o desať rádov komplikovanejšia a geniálnejšia konštrukcia než ktorýkoľvek stroj zostrojený ľuďmi. Odohrávajú sa v nej paralelne tisíce riadených a časovo zosúladených procesov. V molekulách DNA živých buniek nájdeme doteraz poznanú najväčšiu hustotu informácií. Koľko príručiek kníh by sme mohli touto technológiou uložiť do jednej špendlíkovej hlavičky, keby bola z materiálu DNA? Bolo by to 15 biliónov kusov. Keby sme tieto knihy poukladali na seba, dosiahli by sme výšku 200 miliónov kilometrov. To je asi 500-násobná vzdialenosť medzi Zemou a Mesiacom (500 krát 384 000 km). V našom vesmíre sa nachádza 1025 hviezd (=1+25 núl). Za jeden ľudský život by sa nedali spočítať. Keby sme mali počítač, ktorý by za sekundu dokázal sčítať 10 miliárd úkonov, aj ten by potreboval 30 miliónov rokov na spočítanie hviezd. Po uvedení týchto niekoľkých príkladov sa v každom mysliacom človeku vynorí otázka, aký je pôvod týchto geniálnych výtvorov. Evolúcia, ktorú uznávajú mnohí naši súčasníci, je nepoužiteľná odpoveď, lebo všetko odvodzuje od hmoty, ešte aj v bunkách jestvujúce nezmerateľné množstvo informácií, a dokonca vedomie a dušu človeka. Prírodné zákony hovoria, že informácia je niečo nemateriálne, preto vždy počíta s inteligentným prameňom a predpokladá pôvodcu disponujúceho vôľou. Múdrosť a inteligencia, ktoré sa prejavujú v dielach stvorenia, sú jednoducho uchvacujúce a presvedčivé. Počnúc týmto a pozorujúc dielo stvorenia je presvedčivý záver, že pôvodca bol tvorivý. Kde nájdeme konečnú odpoveď? Len v rámci prírodných vied je možné, aby sme rôznymi metódami meraní skúmali priestor a čas, ktorý nás obklopuje. Ohľadne stvorených vecí môžeme klásť len otázku: „Čo to je?“ a nie „Odkiaľ je?“. Odpoveď na druhú otázku je nad každé ľudské úsilie, preto ju môže zodpovedať len pôvodca. Božie slovo – Biblia už v prvej vete dáva odpoveď: „Na počiatku stvoril Boh nebo a zem…“ Tento výrok veľmi dobre uspokojí požiadavky inteligentných prameňov. Kto je Stvoriteľ? Boh jestvoval pred všetkým. Skôr než vznikli priestor, čas a materiál, už predtým jestvoval On a konal. Keď vnímame len prvú vetu Biblie, máme dojem, že Boh - Otec bol len sám stvoriteľom. Už v správe o stvorení nájdeme odkaz na to, že nebol sám stvoriteľom: „Učiňme človeka...“ (1Mojžišova 1,26). Aj Duch svätý sa zúčastňoval stvorenia. Z druhej vety stvorenia vieme: „...Duch Boží sa vznášal nad vodami.“ Biblia nás často informuje krok za krokom, neponúka nám všetko naraz a okamžite. V Novom zákone je presnejšie rozvinutá odpoveď na otázku: „Kto je?“. Apoštol Pavel v 1.Korintským 8,6 píše: „ale my máme jediného Boha - Otca, z ktorého je všetko, a my pre Neho, a jediného Pána, Ježiša Krista, skrze ktorého je všetko, aj my skrze Neho.“ Hebrejské slovo „Elohim“ v 1.Mojžišovej 1,1 sa nachádza v množnom čísle. Dielo stvorenia by sme mohli vysvetliť aj prirovnať k bežnej udalosti: Naša rodina ide na návštevu autom k priateľom. Keď príde čas odchodu, ako hlava rodiny vstanem a zahlásim: prišiel čas a odvezieme sa domov. Aj keď to poviem v množnom čísle, to znamená, že niekto – jeden bude sedieť za volantom a bude šoférovať. Aj ostatní členovia rodiny sedia v aute, ale len hlava rodiny ovláda aktívne volant, pedály plynu a bŕzd. Tento jednoduchý príklad nám znázorňuje obraz, ktorý nám podáva Biblia o stvorení. Boh skrze Ježiša Krista a pre Neho stvoril svet. Jasne to vyjadruje List Židom 1.kap. 2. verš. Apoštol Ján to tiež potvrdzuje, že všetko, čo jestvuje, (povstalo) má pôvod v Ježišovi Kristovi: „Ním povstalo všetko a bez Neho nepovstalo nič, čo povstalo“ (Evanjelium podľa Jána 1,3). Ježiš Kristus je Stvoriteľ V Liste Kolosanom 1.kap. 16-17 čítame: „...lebo v Ňom bolo stvorené všetko, čo je na nebesiach aj na zemi, viditeľné aj neviditeľné: tróny, panstvá, kniežatstvá, mocnárstva, všetko je stvorené skrze Neho a pre Neho. On je pred všetkým, a všetko spolu má v Ňom svoje bytie.“ Vo viditeľnom, materiálnom svete nejestvuje nič, čo by nebolo skrze Ježiša Krista a pre Neho stvorené: nekonečný vesmír s mnoho miliónmi galaxií, najjemnejšie procesy prebiehajúce v bunkách, alebo stavba štruktúry atómu. Pán Ježiš nie je len pôvodcom mikro- a makrokozmu, ale On nad tým všetkým vládne. Okrem toho pre nás neviditeľný svet bol stvorený tiež skrze Ježiša Krista. On naplnil nebesia nespočetnými bytosťami, ktoré Biblia nazýva anjelmi. Vo viditeľnom Božom svete je všetko pestré, mnohoraké a usporiadané, takisto to platí aj o neviditeľnom svete. Svedčia o tom výrazy: tróny, panstvá, kniežatstvá a mocnárstva. Pán Ježiš je nielen Stvoriteľom tohto sveta, ale aj jeho udržiavateľom. Všetko pretrváva v Ňom. Svet po stvorení neopustil, ale svojím mocným slovom ho nesie a zachováva. Preto sa nemusíme báť kozmickej katastrofy zrazením sa nebeských telies alebo vyhorením, prípadne vychladnutím Slnka. Ježiš Kristus zachová svet až do dňa svojho príchodu. Človek nevznikol náhodou v hre či lotérii tak, ako to vyjadril Jaques Monod, vedec ocenený Nobelovou cenou. My sme boli stvorení s pevne určeným cieľom vzhľadom na Ježiša Krista! Bez Neho minieme cieľ. Pán Ježiš ako Stvoriteľ v Starom zákone V Knihe Prísloví 8.kap. 22-24. a 30. veršoch je napísané: „Hospodin ma stvoril na počiatku svojho diela, pred svojimi pradávnymi skutkami. Od vekov bola som utvorená, od prapočiatku zeme. Keď ešte nebolo morských hlbín, zrodila som sa, keď ešte nebolo žriediel bohatých na vody. ... ja som bola u Neho ako miláčik (= aj majster). Slovo majster, tiež prezrádza niečo z tvoriteľskej (dizajnérskej) činnosti Pána Ježiša pri stvorení sveta. List Židom 1,10 v Novom zákone, odvolávajúc sa na 102. Žalm 26. verš, sa tiež vzťahuje na Ježiša: „Pradávno založil si zem a nebesá sú dielom Tvojich rúk.“ Ako pripravil Stvoriteľ svoje dielo? Keď sa spýtame, ako sa udialo stvorenie, Biblia nám odhaľuje nasledovné metódy Stvoriteľa: Božím slovom (Žalm 33,6; Ján 1,1-4); Bez stavebného materiálu (List Židom 11,3); Božou mocou (Jeremiáš 10,12); Božou múdrosťou (Žalm 104,24; Kol 2,3); Podľa Božej vôle (1Mojžišova 1,26; Zjav 4,11); Skrze Božieho Syna (Ev. podľa Jána 1,1-4; Kol 1,15-17); V zhode s bytosťou Pána Ježiša (Ev. podľa Mat. 11,29; Ev. podľa Jána 10,11). Tieto tvorivé prvky pôsobili počas šiestich dní stvorenia. Ony nie sú podriadené prírodným zákonitostiam, preto sa dajú porozumieť len vierou. Procesy, ktoré prebiehajú dnes v prírode sú riadené zákonmi prírody, ktoré dal Boh. Ony však nie sú hybnou silou stvorenia, ale ich výsledkom. Čo sme dostali v Ježišovi Kristovi? On je základ, na ktorý môžeme postaviť stavbu nášho života. Stavebná sporiteľňa uverejnila nasledovnú reklamu: „Na tieto kamene môžete stavať!“ O Kristovi môžeme povedať: „Na tento základ naozaj môžeme stavať!“ V Kristovi má všetko zmysel: stvorenie, Biblia, viera, spasenie, pokoj, nádej, cesta vedúca k Otcovi, aj zmysel života. Ježiš Kristus je nepohnutelnou, pevnou skalou (1Korintským 10,4), na ktorej sa rozdrtí každý poriadok vytvorený človekom. Keď Boh povedal: „Zničím múdrosť múdrych“ (1Korintským 1,19), deje sa to skrze skalu, Ježiša Krista. Na Ňom stroskotajú ideológie, ateizmus, evolučné systémy. Aj ich predstavitelia sa budú musieť skloniť pred Pánom (Filipským 2,10), aj keď teraz tak mocne odmietajú „Dizajnéra“, „Tvorcu“, „Stvoriteľa“, „Záchrancu“ aj „Spasiteľa“. Prečo je evolučná teória nebezpečná? Neponúka len falošné vnímanie sveta, ale nás vedie aj do beznádeje. Jean Paul, nemecký spisovateľ to vyjadril výstižne: „Boh nie je... všetko je strnulé, nemá ničota! Studená večná nutnosť! Šialená neistota! Každý je osamelý v priestrannej krypte univerza!“ Evolučná teória tvrdí, že dokáže vysvetliť tento svet bez Stvoriteľa. Následne však vedie ľudí k ateizmu. Podľa svedectva Ježiša Krista sa dostaneme do pekla: „ale kto neuverí, bude odsúdený“ (Ev. podľa Marka 16,16). Niekoľkí sa pokúsili vysvetliť evolúciu ako Boží nástroj stvorenia. Keby však Boh bol tvoril prostredníctvom evolúcie, vtedy by nebol prvý ľudský pár; nebol by býval ani hriech, lebo „vzdor je zotrvačník, ktorý pobáda evolúciu“ (Joachim Illies); Boh by bol smrť použil za nástroj stvorenia; Dielo spasenia dokonané Pánom Ježišom by strácalo opodstatnenie. Biblia stavia Pána Ježiša proti Adamovi a nazýva Ho posledným Adamom (1Korintským 15,45). Tieto tvrdenia dokazujú, že tzv. teistická evolúcia otrasie Bibliou v základoch a zároveň ju zavrhuje. Preto túto falošnú teóriu musíme odmietnuť čo najrozhodnejšie. Myšlienka, ktorá zastavuje dych Spoznali sme Ježiša Krista ako Stvoriteľa všetkého. On je Ten, ktorý bol od večnosti a je Kráľom nebeskej ríše. Jemu je daná každá moc na nebi aj na zemi (Ev. pdľa Mat 28,18). Vieme pochopiť túto zarážajúcu myšlienku? Na Golgote ukrižovaný muž a Stvoriteľ sveta a všetkého života je tá istá osoba! V nepochopiteľnej láske sa dal za nás ukrižovať, nebránil sa; urobil to preto, aby nám umožnil prístup do neba. Kto Jeho zavrhne, stratí všetko: „akože unikneme my, ak zanedbávame také veľké spasenie“ (List Židom 2,3). Kto Ho však príjme, získa všetko: „Veru, veru, hovorím vám: Kto počúva moje slovo a verí Tomu, ktorý ma poslal, má večný život a nejde na súd, ale prešiel zo smrti do života“ (Ev. podľa Jána 5,24). Pros Pána Ježiša o odpustenie všetkých svojich hriechov, aby si mohol obstáť pred Božím súdom! Prijmi Ho osobne za Stvoriteľa, Spasiteľa a nasleduj Ho! Dr.-Ing. Werner Gitt prof.
8 Seiten, Best.-Nr.: 123-31